Egoistično, otročje, čustveno ... trije pojmi, ki mi niso ravno ljubi. Ampak prav taka sem zadnje tedne. Tokrat še poudarjeno, ker se ubadam s PMSom. In selitvijo. Človek bi še bil srečen, da se seli, če se ne bi selil nekam, kamor se nikoli več ni želel. Jah, čudna so pota Gospodova. Trenutno se zelo trudim, da najdem kakšno svetlo točko, da mi polepša dneve, ki sledijo (in biti z družino ni ravno svetla točko, ker naši so pritegnjeni). Po resnici povedano pa nimam pojma, kaj bi sama s seboj. Razen, da bi se zaposlila s kupom dela. In seljenje ni dovolj delovno! Ker me opominja na to, v kakšno luknjo se dejansko selim in da sem stopila naravnost v čebeljnjak, da bi čebelo matico prepričala, da sem ful bolj kul. Nekaj na to temo, skratka.
Don't touch me 'cause I bite!
Drama queen kot sem, sem se lotila kompletnega odmetavanja, prestavljanja in teženja fotru. Moški in organizacija pač. Jaz točno vem, kako je treba katero škatlo ali vrečo prijeti in kaj je v njej, potem pa njemu težim, naj podrobno pogleda, kaj ima v roki, kako bo nesel in kej bo odložil. Še dobro, da sem bila pri kozmetičarki medtem ko je on nosil stvari iz avta. Poleg tega pride na vrsto še konkretno urejanje stanovanja, ker fotri pač ne zlagajo stvari, če jim nekdo ne teži. Jaz pa imam rada vse zloženo v fascikle, po mesecih, okrancljane s post-it listki, da točno vem, kaj je kje. Samo potem ste lahko v veliki nevarnost, če na napačen način razkopavate moje delo. OCD much?
Moje ljubezensko življenje? Končalo se je tako, da na tisto kavo nisem šla, da je moj najljubši greh ostal tam, kjer pač je in da je moj tujec še dlje stran, kot je bil prej (ironično, jaz pa sem bliže prejšnji lokaciji). No, tistemu, ki bi mi v telefon spuščal nagnusne zvoke pa se ne javljam.
In prisežem, da nebo joče, ker se jaz selim :D (je zelo prijetno vlivalo po meni, ko sem stvari nosila v avto)
Ni komentarjev:
Objavite komentar