Fatalnost. Ali sploh obstaja? Ali je resnična? Ali ima tako rušilno moč? Ali je to zares tista usodna privlačnost, ki lahko ubija?
Majhen delček mene je umrl. S tisto nevidno solzo in skritim izdihom, ko sem hotela ostati kar tam sredi vsega in ničesar in kričati. Ker moj čevelj vedno pade v tisto stopinjo. Ker veter vedno odpihne vse ostalo pomembno ali racionalno. Nisem naredila tistega usodnega koraka v prepad, ali ga preskočila, ker iz dneva v dan postaja širši. Hodim z dvignejno glavo in lažnivimi očmi, morda po bombažu, namesto po žametu. Morda ravno zato, ker tam odtisi ostanejo. Ali bi se za nekaj sladkih trenutkov splačalo odpovedati varnosti? In ali bi se splačalo odpovedati tistim nekaj sladkim trenutkom za trajno varnost?
Ni komentarjev:
Objavite komentar