Zadnje čase je vsaka odločitev težka in zamotana. Blizu mi je to, blizu mi je ono. Nasmešek je tukaj in hkrati tako navidezno daleč. Ne vem, kaj bo jutri, niti kje bom. Zares, zares si želim nekaj malega stabilnosti. Bi bil že čas. Ne točno določene stabilnosti, samo en košček. Da prideš domov, sedeš za mizo in rečeš: "To je urejeno." Malo mi že presedajo vsakodnevni šoki ... vsakič na nekem čisto drugem področju, če se recimo življenje da razdeliti na področja.
Ne maram svojih slutenj, ker se uresničijo. Včasih bi se zaprla v balonček in kazala jezik vsem tečnobam, ki bi trkale na stene. "Jebite se," bi se jim posmehovala. Poleg tega me iritira, da zadnje čase nihče ne zna povedati, kaj bi rad. Niti, da pravzaprav ne ve, kaj bi rad. Lažna skromnost pa mi od vsega gre še najbolj na živce. Treba bo zavihati rokave in se spet lotiti čistilnega obdobja: prah, pajčevina, rja in umazanija. Izpiranje in pometanje.
Pa vendar je lučka na koncu tunela: že kar nekaj časa nisem imela nobenega napada. Kljub temu, da vozim po razriti makadamski cesti.
Stanovitnost je pomembna od cajta do cajta. Bl boš probala dosežt stanovitnost skoz ustrezanje drugim, albi bo, mal cajta za egotrip in gledanje same nase. ;)
OdgovoriIzbrišima kako ustrezanje drugim, ne streljaj kozlov. Še nikol nisem nikomur ustrezala in mu tud ne bom.
OdgovoriIzbriši