Živel paradiž(nik)

Po že skoraj dvotedentskem bolehanju, mi je konkretno dolgčas. Zato si privoščim hranilno razvedrilo. Hujšala bom, ko bom zdrava :D

Tako sem dva dni gledala paradižnik na balkonu. Malo ga je zeblo, malo se mi je smejal ... bil pa je domač. Kupljen na tržnici, pridelan doma, pravzaprav. Res, ves čas mi je mežikal in me ščipal ... nisem imela srca, da bi ga še kakšno noč pustila na mrzlem balkonu. Zato sem se ga lotila z nožem!

Vzela sem par paradižnikov, jih olupila in narezala. V posodo sem nalila malo olja in na njem popražila sladkor, na sladkor sem vrgla malo drobno narezane čebule (kolikor drobno pač gre rezat čebulo s predolgimi nohti) in nekaj koščkov slanine. Malo "zašejkala" in dodala paradajz.

Ker je lastnik kuhinje strogo proti paličnemu mešalniku (in ostalim uporabnim stvarem), sem paradižnik kuhala ... in kuhala ... in kuhala. Da se je čisto zmehčal (res je tudi, da sem ta čas razrešila marsikateri problem dežurnega razvajevalca). Potem sem ga malo pretlačila, pa posebnega učinka ni bilo. Zalivala sem kar z vodo, ker tudi nobene juhe nisem imela (tista iz kocke pa bi pokvarila domači paradižnik). Skromnost je lepa čednost; baje. Tudi barva mi ni bila všeč, zato sem domač paradajz (kao) uničila z dodajanjem paradižnikove mezge. S tem je juha dobila pravo kislino.

Skoparila pa nisem pri začimbah. Dodala sem mleti česen (ker sem ga pozabila na začetku prepražiti in dodati čebuli in slanini), hvarski origano, balkonsko baziliko in balkonski peteršilj, ki sta čakala v zmrzovalniku, malo posušene bazilike, rožmarin, poper in sol.

Voila

Slika je, kakršna pač je zvečer svetloba.

Resno sem razmišljala, da bi dodala malo kisle smetane ... ampak po zadnjih srečanjih z njo, moje telo ni bilo preveč zadovoljno. Potem sem razmišljala, da bi bilo za pravo kislost primerno tudi dodajanje kisa. Balzamičnega. Njami. No, na koncu sem jo pojedla, kakršna je bila. Aja, zagostila sem jo s prežganjem. Po domače.