Neusmiljena

Sem zadnjič slišala cmihanje dekleta na avtobusu, slučajno delno tudi njene razloge (pa res nisem prisluškovala) in si mislila: koji k je življenje tako kruto, če rukneš en izpit? Priznaj si, da si zasrala/da si zabita, pa bo življenje lažje.

Kljub vsemu, kar me je doletelo in zrušilo v zadnjih letih (na žalost sem izkusila še kaj več kot padec na izpitu), nikoli nisem rekla, da življenja ni vredno živeti. Vedno sem si rekla, da bom jebala ježa, če bo treba. Zavestno sem se spustila tudi v to situacijo, v kateri sem zdaj, ker vem, da je enkrat treba rešiti nekatere stvari. Da ne gre vedno bežati. Odločila sem se, da poskusim, kaj lahko rešim. Žrtvujem? Ja! Kaj žrtvujem - to ostaja moja stvar. Nagnala sem vse, ki ne morejo razumeti, zakaj to počnem. Res sečem glave, da bom lahko, ko bom končala s tem, rekla "Ko vas jebe, jaz grem. Znajdite se sami!" Pa vem, da rešujem za sebe, da moram sama odpustiti in pozabiti, da ne bom naredila takšnih napak. Vendar sem vsak dan bolj neusmiljena. Kdor mi prekriža pot, dobi svojo porcijo, brez dekoracije. Ostajam najhuje kritična do sebe.

V tem istem trenutku pa se mi nekdo vrže pod noge, mi ponudi roko in obljubi, da bo skrbel zame. Jaz pa ga pobožam in si mislim "Kako lepo naivno od tebe, ki poznaš samo moj nasmeh."