Mladost včeraj in danes

Z mojo učenko nizozemščine včasih kako tudi rečeva; pred urami ali po urah, se razume. In sem dečvo kar morala pohvaliti, da je tako pridna. Najstnica, srednješolka. Uf, če se spomnim sebe takrat - razbojnik, divjak, neposlušen otrok. Moja učenka pa je pridno dete, umirjena, s kupom hobijev, krožkov in vsega tega. Res je, da sem jaz hodila v srednjo šolo v Maribor, kjer niti ni bilo možnosti za krožke, porabila skoraj 4 ure na dan za prevoz sem in tja, kadar sem se vozila z avtobusom, medtem ko je ona v srednji šoli v našem kraju in obiskuje krožke v našem kraju. Kljub temu, jaz sem bila mali razgrajač. Kakorkoli obrnem.

Razlika je tudi tu: punca čez teden dela vse sproti, se pridno uči, ponavlja. Kar je super, če učiš tako dete. Jaz sem v prvem letniku fasala dva šusa in ugotovila, da je dovolj, če se učim dve uri na dan, namesto pol ure. Primerne temu so tudi bile ocene. Sem pa letnike delala redno. Sicer sem vedno zadnjo šolsko uro v letu stala pred tablo pri matematiki. In ko mi je voda tekla v grlo, sem znala za tisto dvojko, da ni bilo treba na popravce. Šele na faksu sem se malo zresnila ... pa še tam se vedno spravljam v nemogoče položaje. Delo pod pritiskom, itak.

Hočem pa reči tudi to, da je moja učenka pridna in samostojna, pa še odločna po vrhu, kar me malo preseneča. Pa ne, da to ne bi obstajalo. Samo imela sem priložnost spoznati večinoma pridne, zagnane v šoli, ki so socialno komaj na stopnji človečnjaka.