Utrujena

Dnevi so eno samo presenečenje. Še dobro, da vsi vemo, kako hitro pobegnem, kako hitro se ustrašim ... ampak včasih se ne, če vem, da me nekdo drži trdno in iskreno in če vem, da bom lahko šla, ko bom morala. Kar se mora, ni težko. V kaosu, v katerem sem se znašla, pač za kak dan, noč ali dve zaprem oči in se počutim kot Doroteja. Z menoj so levček, pločevinko in strašilo, obuta sem v rdeče čeveljce. S petami sem udarila skupaj in sem back to reality. Neodvisna, neodgovorna, skoraj brez doma in hladna. Ja, hladna sem vedno. Še posebej sem hladna, kadar izgubljam ali izpuščam nekaj, kar mi je pomembno. Nekaj časa bom hladna. Razen ko bom varno zleknjena na kavču, tistih nekaj ur pokrita z odejo, ob izklopljenem telefonu in brez zunanjih vplivov. V tišini.

Sej sem povedala, da rada izginjam.

Rižota po Šuškino

Je fotr ukazal, da danes jaz kuham. Pa sem se odločila, da bomo jedli malo bolj zdravo kot običajno. Sploh glede na to, da je bilo treba pojesti kup zelenjave in da sem nadzorovala količino maščobe pri kuhanju (ker sem si sušila lase, se je fotr že začel vmešavati v mojo kuho).

Za dve osebi potrebujemo (torej za 4 osebe, ki malo pojedo, in če nočemo, da še kaj ostane za večerjo):

- pol mladega jajčevca
- četrt glave zelja (belo, rdeče ali kitajsko)
- česen
- čebula
- stročji fižol (količina odvisna od želje)
- riž
- začimbe

Ker ne maram pacastih rižot z razkuhano zelenjavo, vedno kuham riž posebej, zelenjavo pa malo popečem v voku. Torej, riž skuhamo po navodilih, ki so napisana na škatli (basmati kuham v razmerju 1:3, osolim, dodam žafranko in pustim, da voda čisto izhlapi, druge vrste riža pa večinoma v razmerju 1:2 - riž je boljši, če pustimo, da voda izhlapi. Ne verjamem niti babicam, ki pravijo, da riža ne smemo mešati, saj ga med kuhanjem dvakrat nežno premešam, da zgoraj ne ostane manj kuhan).

Čebulo narežem na kolobarje, zelje na tanke rezance, jajčevec pa na kocke (jih niti ne lupim, niti ne namakam v vodi. Malo pustim kockice na papirnati serveti, da popivna odvečno vodo). Stročji fižol narežem na jedljivo dolžino. V vok mečem po vrsti: najprej čebulo, potem fižol, malo pustim pražiti, nato dodam še zelje in proti koncu jajčevce. Vse skupaj osolim, dodam sesekljan strok ali dva česna (ali mletega, ali v prahu - odvisno od tega, kaj imam), popram in vržem zraven še ostale začimbe, ki mi pridejo pod roke. Dodam še malo sojine omake in po navdihu karija. Pražim nekaj minutk: toliko, da se fižol dobro popari in "prekuha", da se zelje zmehča in pazim, da melancani ne postanejo brozgasti, temveč ostanejo mesnati. Na tem mestu opozarjam, da je fižol treba res pražiti dovolj časa, da je mehek. Niti ni nič narobe, če se kuha kar zraven riža.

Ko je riž kuhan in zelenjava popražena, riž vržem v vok zraven zelenjave in vse skupaj premešam. Lahko potresemo s parmezanom, ali dodamo smetano. Zraven pa ponudimo endivijo s kromirjem, domačim bučnim oljem in domačim jabolčnim kisom. Pri odvisnikih od mesa še kos hladne pečenke od včeraj :D

Slik ni, ker je bilo treba takoj pojesti!

Vreče. šipe in dež

Nepredvidljivo je nadvse zabavno ... v mejah normale! Ja, zdaj me že malo nervira, da ne vem za par ur naprej, kje bom in kaj bom delala. Pravzaprav pa sem ponosna nase, da se vsak dan manj sekiram. Trenutna mantra je: bomo videli, kaj bo in se potem odločali dalje. Ali pa sem samo skapirala, da vsakega trenutka res ne morem nadzorovati.

In tako sem se opoldne, s 6 vrečami mojih starih in lepo ohranjenih oblačil, spravila v mamin avto in odpravili sva se proti Rogli. Vreče oblačil so pri nas stalnica. Problem je le ta, da zdaj, ko sem velika punca, sestrične malo težje nosijo moja oblačila. Zakaj? Ker sem daleč najvišja in ker sem se od osnovne šole zredila le dobrih 8 kg (in še za te sem hvaležna, ker s tistimi kilcami bi bila primerek kola z joškami), medtem ko so naše babe zdaj že srednješolke z žensko postavco. Različni kroji, torej. Kljub temu sem v promet spravila 5 od 6 vreč oblačil. Vključili sta se tudi obe teti in stara mama. No, stari mami sem vmes povedala, da jo bom po prstih, če bo bombažne majice vlekla narazen po širini (po tem, ko mi je vsako skrbno oprano in zloženo majico vzela iz rok in ponosno demonstrirala, kako široka je lahko - tisti, ki me poznate, si lahko predstavljate moj zgrožen fris ob tem).

Vendar je bila najbolj zabavna pot do stričevega vikenda: ko je mama prišla po mene, je deževalo. Nič hudega sluteča sedem v avto in hop na pot. V tem trenutku so mati pojamrali, da jim ne dela prezračevalni sistem! Kako prosim? Jah, nekaj se je pokvarilo, pa je mehanik ven vzel kar cel sistem, novega pa še ni. Kar ne bi bil problem, če bi bile temperature malo višje, vlaga v zraku malo nižja in če ne bi dihala! V Konjicah sem že konkretno brisala prednjo šipo, da so gospa mati lahko vozili. Ne, ni še konec. Na tem mestu sem morala gospe mat obelodaniti, da ne morema z avtom na Roglo, ker bova ostale ves dan in bo pot navzdol precej neprijetna, če se bodo šipe orosile. Seveda so gospa mat imeli odgovor: "Šuši, ampak jaz nisem rada odvisna od drugih." Ja, to se mi je res zdel najboljši odgovor na predlog, da avto pustiva pred stričevo hišo in nekdo pride po naju v dolino ter naju zapelje do vikenda. Hvala bogu, se je še stric strinjal z menoj in posledično so me gospa mat upoštevali. Pot nazaj je bila tako bolj prijetna: ni deževalo, okna so bila malo odprta, le pihalo mi je po kolenih (sicer pa sem bila v bojni opremi - flis in debela bunda).

Zdaj moram le še ugotoviti, kateri od avtov je nevarnejši: fotrov ali mamin.

Importance of being

Egoistično, otročje, čustveno ... trije pojmi, ki mi niso ravno ljubi. Ampak prav taka sem zadnje tedne. Tokrat še poudarjeno, ker se ubadam s PMSom. In selitvijo. Človek bi še bil srečen, da se seli, če se ne bi selil nekam, kamor se nikoli več ni želel. Jah, čudna so pota Gospodova. Trenutno se zelo trudim, da najdem kakšno svetlo točko, da mi polepša dneve, ki sledijo (in biti z družino ni ravno svetla točko, ker naši so pritegnjeni). Po resnici povedano pa nimam pojma, kaj bi sama s seboj. Razen, da bi se zaposlila s kupom dela. In seljenje ni dovolj delovno! Ker me opominja na to, v kakšno luknjo se dejansko selim in da sem stopila naravnost v čebeljnjak, da bi čebelo matico prepričala, da sem ful bolj kul. Nekaj na to temo, skratka.

Don't touch me 'cause I bite!

Drama queen kot sem, sem se lotila kompletnega odmetavanja, prestavljanja in teženja fotru. Moški in organizacija pač. Jaz točno vem, kako je treba katero škatlo ali vrečo prijeti in kaj je v njej, potem pa njemu težim, naj podrobno pogleda, kaj ima v roki, kako bo nesel in kej bo odložil. Še dobro, da sem bila pri kozmetičarki medtem ko je on nosil stvari iz avta. Poleg tega pride na vrsto še konkretno urejanje stanovanja, ker fotri pač ne zlagajo stvari, če jim nekdo ne teži. Jaz pa imam rada vse zloženo v fascikle, po mesecih, okrancljane s post-it listki, da točno vem, kaj je kje. Samo potem ste lahko v veliki nevarnost, če na napačen način razkopavate moje delo. OCD much?

Moje ljubezensko življenje? Končalo se je tako, da na tisto kavo nisem šla, da je moj najljubši greh ostal tam, kjer pač je in da je moj tujec še dlje stran, kot je bil prej (ironično, jaz pa sem bliže prejšnji lokaciji). No, tistemu, ki bi mi v telefon spuščal nagnusne zvoke pa se ne javljam.

In prisežem, da nebo joče, ker se jaz selim :D (je zelo prijetno vlivalo po meni, ko sem stvari nosila v avto)

Draga S.

Rada bi poudarila, da sem tvoj izdaten krst s teranovim likerjem prenesla polna smeha in ti sporočila, da bi si z veseljem ogledala videoposnetek tega prešernega dogodka, pa tudi vseh ostalih. Omenjam ga zato, ker se vsakih nekaj ur spomnim nanj (in umiram od smeha). Res je, da si ranila mojo deviškost ... pravzaprav si ranila vse znake moje deviškosti. Le pomisli, kje vse si me zalila :D

Ob tej priložnosti bi ti rada sporočila tudi, da sem madeže uspela odstraniti v pičlih nekaj urah po dogodku. Majica je preživela dva pranja in izdatno polivanje z Megliom in Vanishem. Ja, res sem mamasta, pa tudi učinkovita. Omenim naj tudi, da sem uživala v večeru in družbi, ter da bom vesela povabila na še kakšno tako srečanje. Ko smo ravno pri srečanjih: tista zaseka za žlikrofe je že zdavnaj šla k vragu.Pa še to, moj bivši domek je izpraznjen do te mere, da v sobi odmeva.

Dolgčas mi bo brez vas.

Nekaj malega na rami

Fatalnost. Ali sploh obstaja? Ali je resnična? Ali ima tako rušilno moč? Ali je to zares tista usodna privlačnost, ki lahko ubija?



Majhen delček mene je umrl. S tisto nevidno solzo in skritim izdihom, ko sem hotela ostati kar tam sredi vsega in ničesar in kričati. Ker moj čevelj vedno pade v tisto stopinjo. Ker veter vedno odpihne vse ostalo pomembno ali racionalno. Nisem naredila tistega usodnega koraka v prepad, ali ga preskočila, ker iz dneva v dan postaja širši. Hodim z dvignejno glavo in lažnivimi očmi, morda po bombažu, namesto po žametu. Morda ravno zato, ker tam odtisi ostanejo. Ali bi se za nekaj sladkih trenutkov splačalo odpovedati varnosti? In ali bi se splačalo odpovedati tistim nekaj sladkim trenutkom za trajno varnost?

VL RL

Življenje v dveh vzporednih svetovih očitno zna biti naporno. Morda ne toliko za živečega, kot za prisostvujoče. Pogledi usmerjeni vame me nervirajo, tudi tisti čez ramo, ko se delam, da strmim skozi okno v majhne stvari, ki me pomirjajo in navdušujejo, pa vendar z drugim kotičkom očesa opazim. Takrat si zaželim, da bi imela sončna očala na nosu, da bi svoj pogled in nasmešek skrila za njimi. Ker takšni pogledi včasih povedo več kot besede. Ali vprašajo več. Zavrtajo v dušo in iščejo potrditev ... ki je ni. V mojih mislih so še vedno odtisi prstov, tistih drugih. Tistih, za katere si vedno znova zaželim, da bi držali moje zapestje, da bi počivali na moji desni rami, se igrali z lasmi in se sprehajali po bokih. Ker ravno te roke in te oči so tisto, brez česar ne morem.