Vidim razliko

To je kot moji lasje. Čudoviti so, vendar se bo prej nakodral beton, kot bom jaz nakodrala svoje naglavno okrasje. In ljudje s kodri - pravijo, da so kodri nadležni. Pa sej se menda večinoma že sprejemamo takšne, kot smo ... pa vendar si včasih zaželimo spremembe.

In po dvajsetem letu do sprememb prihaja. Skoraj že imam rit, dobila sem mozolje, pojavljajo pa se še druge zanimive spremembe: poleti nisem nikoli tako rjava, kot sem bila kot otrok. Pa je moja mama polna pigmenta, prav tako fotr, jaz pa sem bela. Res je tudi, da se precej manj nastavljam soncu. To je pa posledica neke druge spremembe - vsako leto slabše prenašam vročino. Rada imam sonce, ampak vročina in pritisk tako zmedeta moje telo, da padam skupaj. Spremenila se je tudi koža. Po dvajsetem letu sem dobila mozolje! In pege. Vedno ko se je kdo pritoževal, da ima pege, so se meni zdele prav simpatične. Ampak mi niso več tako zelo: ko se pogledam v ogledalo, vidim flekast obraz, ki pa je pozimi pač bel z nekaj lepotičnimi pikami. Jaz pa sem po novem vsako leto bolj pegasta. Moram prav pogledati, kdo od mojih prednikov je kriv za to. In za to, da vsi ljubljanski komarji pijejo mojo kri, kljub temu, da se nasprejam s sredstvom, ki bi naj ščitilo pred komarji!

Jebeni Dormeo

Sem za darilo (pretvarjajmo se, da je bilo darilo za diplomo) dobila posteljnino Dormeo - ja, tisto, ki jo tako na veliko oglašujejo v Mercatorju. Seveda sem nemudoma vse stlačila v pralni stroj in oprala. Iz pralnega stroja sem potegnila prežvekano gmoto modrih rjuh (tokrat nisem ničesar pobarvala). PREŽVEKANO. Seveda sem dokupila rjuho, da bo ja vse v stilu, poleg tega sem rabila še kakšno rjuho (ker sem med selitvijo vse izgubila).

Te kose blaga sem lično zložila (še mokre, za pol urce, da se poravnajo) in obesila. Iz sušila sem vzela še vedno precej PREŽVEKANE kose blaga. Pa sem si rekla: "Prav, bomo pa zlikali, ker to je res preveč prežvekano." Ok, napenjalne rjuhe res nisem šla likat, ker takšna mazohistka pa tudi nisem. Ampak stvari so še vedno PREŽVEKANE. Pa sem jih dobro zlikala, o ja! Imam nov, drag, učinkovit, napreden likalnik. Ampak te pizdarije se ne da poravnat! Če nisem pol ure potiskala likalnik gor in dol, uporabila izdatne količine pare in se na koncu že metala po likalniku, potem pa tudi nič ne rečem.

Edina pozitvna stran je to, da imam še en kovter (torej tretji), če pride kdo prespati. Zdi se mi sicer nekoliko velik, tako da samo upam, da bo šel v ostale prevleke za posteljo. Ker če ne, majkemi, da ga odrežem! Prevleka za vzglavnik bo sicer tudi prišla prav (bo na enem od treh vzglavnikov), ampak le, če bo zlikana. Ja halo, pa kdo še lika posteljnino!?

Morning glory

Malo stvari mi je svetih. Ena od teh je tišina pred jutranjo kavo po neprespani noči, bolečinah v poškodovanem delu hrbtenice, novih komarjih pikih in zateklih prstih. Zahtevam malo: počakaj, da skuham kavo, naredim 6 požirkov, prižgem čik, zazeham, se raztegnem in vsaj enkrat udarim z glavo v mizo. Potem pa lahko vsi govorijo. Odgovori seveda še vedno niso garantirani. Sploh pa ne odgovori na neumna vprašanja. Kot:

-Kako si naredila, da vrečka drži pripopana na ploščice? (what are you, 6? Mokro vrečko pripopaš gor, pa se posuši!)
-Kaj misliš, da bi kava šla v kosmiče? (Ne! Ker je moja in ker je bom še eno šalco spila, zdaj pa tiho!)

Oh those children, they just adore me. Sem imela takoj pomirjevalo, in je pomagalo:

Čik in cedevita

Boljše paše kot jagode in čokolada in negativni učinki se izničijo. Garantirano. Seveda sem upala, da bo to ubilo tudi kakšnega komarja, a te sreče nisem imela. Sem pa imela to (ne)srečo, da je nekdo odreagiral na moj "moški ste take svije, ej". Pa rečeno je bilo v smehu. Ampak madonca, sem nekomu na žulj stopila. In dobila nazaj postreženo, s smetano na vrhu. Potem pa mi naj kdo reče, da tipi nimajo PMS-a!

Najbrž je res to, da vsak sebe vidi drugače. In vsi kdaj govorimo eno, delamo pa drugo. Nekaj pa sem se le naučila: v kritičnem trenutku si rečem "e, jebat ga" in grem dalje. Pa še to, da se smejim. Nič več ni sveto in nič ni večno. Mi bodo pa vedno ostali večeri s čikom in cedevito (dokler se bo še dalo kaditi). Če me ne bodo prej pojedli komarji.

Jutro

Danes sem se zbudila dvakrat: obakrat zaradi čudnih sanj (prvič zaradi duha neke neprijetne osebe, ki je prišel pijan spati pod mojo mizo; drugič zaradi albino tatu, ki mi je ukradel verižico iz tankih zlatih nitk (takšno, kot si želim) po vrhu vsega pa še denarnico, a sem ga uspela onesposobiti, kasneje ugotovila, da je pravzaprav na horsu, vrnil denarnico, neznano kam izginila verižica, policisti pa so mi po 15 minutah čakanja povedali, da sem si sama kriva, da mi jo je ukradel). Jupi. In vsega skupaj sem vseeno spala 6 ur (kar je grozno malo, glede na potrebo po spanju, ki sem jo imela zadnji teden). Pri zajtrku pa sem si nož skoraj vrgla na nogo. Ta oster, pristal je točno tam, kjer je bila moja lepa nogica, preden sem panično odskočila ... in se zapičil v našo grozno (a čisto) talno oblogo. Malo sem se usrala.

Sicer pa je bilo luštno opazovati zbujanje Ljubljane. Ob tej industrijski coni poleg mene si včasih prav želim, da bi imela super fotoaparat. Je v mraku marsikaj za poslikat.

In galebi so mi govorili o morju.

In v sobotni sem podčrtala vse diskutabilne pravopisne rešitve. Napisala kratek esejčič in v kuhinji ob čiku dočakla cimra, ki je prišel iz službe in me čudno gledal.

Is this how I look like?

I've met some friends after a long long time. And they said: "Oh, you're wonderful, I can see you're alright. But relax honey, you work too hard. I know you're succesful and all but just take some time to party." And I was shocked. Of course I said I'm fine. But ... fuckidy fuck fuck ... I iz not aaright. Bottom line - so, I have to be fucked up in every level of my being to look like I have a wonderful life, full of flowers and rainbows and bloody sweet pink and baby blue whatevers (that make me puke anyway)?

There is one more thing I don't understand: I wasn't really dressed up. I had a black dress and thights - I was like half of the girls in Slovenia that have no idea how to dress up - and the dress was everything but tight. I did it on purpose. I didn't want to show any part of my body that I actually like nor the one I don't like. And I didn't want anyone to look at me. Unfortunately I ignored the fact that my friend is not very tall - conequently everyone looked at us, because he is small and I am tall. And he said I'm wonderful. At this point I wished my darling would be in Ljubljana to agree with me. He knows better - this is what I wear at home when I'm cleaning or cooking. All in all the evening was nice. Driving in a Mercedes (oh my god, I really love nice cars, I enjoy driving (in) them), eating pizza in the middle of the night, drinking martini from a proper glass ... and being with someone who understands I don't speak always. So what if some think the world is already mine, some day it will be.

And I got another surprise today, my dearest friend is back. And the first thing he did: he asked me if I'm alright.

Koga luna nosi

V enem dnevu sta mi dva tipa rekla, da bi seksala z menoj (medtem ko sem pila martini in se izogibala takim temam). In mi obljubila sanjski seks. Jupi! Oba sta bila od mene manjša eno glavo. (kaj bi bilo tu sanjskega, da tipa izgubim med rjuhami?)

Res prijazno sem odvrnila, da se to ne bo zgodilo niti v njunih najbolj divjih sanjah. Change the subject before I die laughing.