Urgiranje uriniranje

Ne maram teženja. Ne maram niti pozabljanja na dogodke, besede. Če imaš nekaj v zavesti, lahko to spreminjaš. Moje potrpljenje pa ni večno.

Ko povem, navadno izpade kot šok. Hit the bricks and then come back. To je urgiranje.



To je pa več kot dovolj časa na razpolago. Včasih je treba zvrtati ceste in porušiti mostove, ki so ti všeč. Težko. Ko se prah poleže pa: "Lakše se diše."

Pomladno kokodajsanje

Z mojo lubo pri zajtrku:

- Ej, sam meni pa niso tak všeč moški v uniformah.
- Eh, meni so ... v zdravniških haljah. (jokanje od smeha)
- No, sam kakega marinca bi pa spustila blizu. Imajo čar.
- Ja, al pa kakega letalca.
- Uuuu, sam na pilota pa bi bila šibka.
- Jaaaaaa, piloti so seksi. (kratka zgodbica o pilotu, ki vozi na relaciji Graz Mallorca)

-Sam pilot bi bil idealen tip za mene. Seksi je, pa ni dosti doma.
- Ja, res. Samo ... ta tvoj pilot bi še katero drugo servisiral.
- Pa naj servisira, sam da dobro, da mi ne bo sramote delal.
- Mater, zdaj sem kr jezna na imaginarnega pilota, ker servisira druge babe. Še malo pa ga bom nadrla.

Nič, greva še malo kokodajsat naokrog.
(v opravičilo naj povem, da me je zbudila mačka, ki mi je skočila na glavo)

Vikend varuška

Đizs, jaz sem otrokom najbolj neprijazno bitje. Vključno s tistimi, ki jih obožujem, ker so "moji". Sej otroci niso slaba bitja, nasprotno, otroci se mi zdijo najbolj zanimiva bitja. Mali in malo večji, pa tako ostro izražajo svoj značaj. Super so, če jih gledaš od daleč. Kot v izložbi. Otroci v izložbi bi bili edina primerna izbira zame, če bi me višje sile določile, da postanem mati.

Pravzaprav so mi otroci tam do tretjega ali četrtega leta še zanimivi, ker ubogajo. In ker se jih da vse nasrat. Daš jim žlico in se nekaj časa ukvarjajo z njo - še posebej, če zraven zabluziš kaj o škratkih.

Takšni malo starejši, pa že začnejo spraševati in brskati. Sploh naši imajo nek dar govora, ki bi ga včasih ukinila. Res, za nekaj minut na uro. Še posebej odkar so se sinusi odločili, da me ne marajo in me cele dneve rahlo špika v glavi. In včasih bi z veseljem preprečila udejanjanje njihovega raziskovalnega duha. Pa se še predobro spomnim, kako nadležen otrok sem bila jaz.

Ampak res pa ne maram otrok, kadar raztrančirajo moje zadnje vložke, ali polijejo moj (malo dražji in težko dostopen) puder po vsej ostali kozmetiki. Ker hec je ravno v tem, da bi z njimi razrezala vložke, jih polila s tempara barvami (kot v reklami), ali jim pokazala senčila, maskaro in puder ... če bi samo vprašali, kaj je to in če lahko pogledajo.

Popolnost tišine

Nekatere stvari so nedoumljive. Kot popolna tišina, ali trčenje dveh svetov. In potem se to dvoje združi.

Trenutek, ko en domišljijski svet trči v drugega in se razumeta skoraj brez besed. Ali ni nič čudnega, če je kaj čudno. On je imel sladoled, mene je zeblo v roke. Dopolnjevala sva besede, čeprav sva imela čisto različne misli. Sramežljivo pogledovala, če kdo opazuje. In se nama je nekako čudno zdelo, da greva skupaj po poti, čeprav sva oba peš in greva v isto smer.

Vse to zaradi tistega lepega parka v kletki.

Back to black (humour)

Že res, da me občasno razkurijo ljudje, ki se vmešavajo in so sploh nevoščljivi. Imam pa super zdravilo zase in za tiste nezaželene. Ja vem, zelo lepo od mene.

No tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da sem najbolj smešna, kadar bentim nad malimi nadležnimi krotami. Problem je v tem, da včasih ravno nočem biti smešna ... ampak sem na koncu dobre volje ravno zato, ker se nekdo nasmeji.

Zadnji mesec sem še posebej vesela, ker je moja lubica spet doma in se dosti vidiva, kar praktično pomeni, da lahko vsak dan prijavim vsaj eno politično nekorektno. In to nekomu, ki ceni črn humor, ima dar razvijanja zgodbic in se z menoj krohota ob totalno neprimernih izjavah. Osvobujoče, vam povem (osvobujajoče, osvobodujoče, osvobodabadabadoo ... kwa???? špelca, slonči, help! Danes mi ne gre ...).

No, bistvo je, da črno ni tako črno. Razen, kadar me med predavanjem zgrabi situacijska komika. Takrat ni prijetno. Pa vendar vem, da me bo moja lubica na koncu potolažila. Človek se hitro navadi pozitivnih, zabavnih in sproščenih ljudi. In ravno pred nekaj dnevi me je znanec vprašal, kako to, da sem tako nasmejana ob tako resnih stvareh. Pa sem mu razložila: ko ti življenje postreže z neprijetnimi stvarmi, moraš ohraniti humor. Priznam, morda bi mi bile stvari manj smešne, če ne bi poznala tistih nekaj ljudi (žal so redki), za katere vem, da mi vedno stojijo ob strani. Ali: kadar jebeš ježa, si misli, da je Johnny Depp.

O konkretnih izjavah pa raje ne bi. Niso za občutljive oči, ki razsajajo po internetu.

Posebna zahvala

Tistim, ki komaj čakajo, da mi nekaj spodleti. In tistim, ki so jezni, ko mi kaj uspe. Lahko frcam mušice.

Sicer pa se ene stvari kar dogajajo. V nekem trenutku me je dobil tornado in povzročil celo zmedo. Še vedno razmišljam o pravem trenutku.

In pravi trenutek je bil ... pri meni sicer nikdar ne trajajo, tako da si še ne manem rok. Malo bom še počakala. So me pa prvi dan v novi službi našli še ljudje, ki hočejo prispevke. Radijske namreč. Absolutno se ne bom poslušala, ker ne prenesem svojega glasu. Če pa me slučajno kdo sliši, pa prosim, naj nemudoma izklopi radio.

Po drugi strani sem blazno jezna nase, ker sem zasrala eno stvar. Jezna sem na napako, ki sem jo storila zaradi utrujenosti in pozabljivosti. Ni pa bilo vse črno. Kar konec koncev ni tako slabo.

Posebna zahvala, tokrat brez cinizma, pa gre tistim, ki me vsak dan nasmejijo.

Carroll je amater

Ker če bi Alica živela v moji glavi, bi šele videla, kaj so to bizarne sanje. No ja, sinočnje so bile kar podobne: bile so zajčje luknje, roza-rdeče pentlje in leteči pečeni lososi. Tudi vožnja groze na invalidskem vozičku po meni neznanih stopnicah navzdol meni neznanega hriba (lahko bi bil Montmartre, ampak tam gor ni grozljive avle iz tretje gimnazije). Mislim, da sem se v nekem trenutku pod prisilo učila gruzijščine.

Me zanima, če je v tisti super večerji včeraj bilo kaj halucinogenega! ;)