Popolnost tišine

Nekatere stvari so nedoumljive. Kot popolna tišina, ali trčenje dveh svetov. In potem se to dvoje združi.

Trenutek, ko en domišljijski svet trči v drugega in se razumeta skoraj brez besed. Ali ni nič čudnega, če je kaj čudno. On je imel sladoled, mene je zeblo v roke. Dopolnjevala sva besede, čeprav sva imela čisto različne misli. Sramežljivo pogledovala, če kdo opazuje. In se nama je nekako čudno zdelo, da greva skupaj po poti, čeprav sva oba peš in greva v isto smer.

Vse to zaradi tistega lepega parka v kletki.

Back to black (humour)

Že res, da me občasno razkurijo ljudje, ki se vmešavajo in so sploh nevoščljivi. Imam pa super zdravilo zase in za tiste nezaželene. Ja vem, zelo lepo od mene.

No tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da sem najbolj smešna, kadar bentim nad malimi nadležnimi krotami. Problem je v tem, da včasih ravno nočem biti smešna ... ampak sem na koncu dobre volje ravno zato, ker se nekdo nasmeji.

Zadnji mesec sem še posebej vesela, ker je moja lubica spet doma in se dosti vidiva, kar praktično pomeni, da lahko vsak dan prijavim vsaj eno politično nekorektno. In to nekomu, ki ceni črn humor, ima dar razvijanja zgodbic in se z menoj krohota ob totalno neprimernih izjavah. Osvobujoče, vam povem (osvobujajoče, osvobodujoče, osvobodabadabadoo ... kwa???? špelca, slonči, help! Danes mi ne gre ...).

No, bistvo je, da črno ni tako črno. Razen, kadar me med predavanjem zgrabi situacijska komika. Takrat ni prijetno. Pa vendar vem, da me bo moja lubica na koncu potolažila. Človek se hitro navadi pozitivnih, zabavnih in sproščenih ljudi. In ravno pred nekaj dnevi me je znanec vprašal, kako to, da sem tako nasmejana ob tako resnih stvareh. Pa sem mu razložila: ko ti življenje postreže z neprijetnimi stvarmi, moraš ohraniti humor. Priznam, morda bi mi bile stvari manj smešne, če ne bi poznala tistih nekaj ljudi (žal so redki), za katere vem, da mi vedno stojijo ob strani. Ali: kadar jebeš ježa, si misli, da je Johnny Depp.

O konkretnih izjavah pa raje ne bi. Niso za občutljive oči, ki razsajajo po internetu.

Posebna zahvala

Tistim, ki komaj čakajo, da mi nekaj spodleti. In tistim, ki so jezni, ko mi kaj uspe. Lahko frcam mušice.

Sicer pa se ene stvari kar dogajajo. V nekem trenutku me je dobil tornado in povzročil celo zmedo. Še vedno razmišljam o pravem trenutku.

In pravi trenutek je bil ... pri meni sicer nikdar ne trajajo, tako da si še ne manem rok. Malo bom še počakala. So me pa prvi dan v novi službi našli še ljudje, ki hočejo prispevke. Radijske namreč. Absolutno se ne bom poslušala, ker ne prenesem svojega glasu. Če pa me slučajno kdo sliši, pa prosim, naj nemudoma izklopi radio.

Po drugi strani sem blazno jezna nase, ker sem zasrala eno stvar. Jezna sem na napako, ki sem jo storila zaradi utrujenosti in pozabljivosti. Ni pa bilo vse črno. Kar konec koncev ni tako slabo.

Posebna zahvala, tokrat brez cinizma, pa gre tistim, ki me vsak dan nasmejijo.

Carroll je amater

Ker če bi Alica živela v moji glavi, bi šele videla, kaj so to bizarne sanje. No ja, sinočnje so bile kar podobne: bile so zajčje luknje, roza-rdeče pentlje in leteči pečeni lososi. Tudi vožnja groze na invalidskem vozičku po meni neznanih stopnicah navzdol meni neznanega hriba (lahko bi bil Montmartre, ampak tam gor ni grozljive avle iz tretje gimnazije). Mislim, da sem se v nekem trenutku pod prisilo učila gruzijščine.

Me zanima, če je v tisti super večerji včeraj bilo kaj halucinogenega! ;)

Rišem dan

Zbudila sem se iz zimskega spanja. Ne poslušam, ne komentiram, smejim se v svoje sonce. Z obvezno opremo: velikimi očali.

Bil je sprehod v naravi in srečanje s čisto pravimi neustrašnimi fazani in srnami, bilo je nekaj dobrih novic, nekaj ur z mojo najdražjo in večerni pogovori z razvajevalcem. Dnevi, ki so predobri, da bi bili resnični.

Nemirna bom zaspala, ker komaj čakam naslednje dni.
Hugs and kisses.

Ljubo ... kaj?

Ah, ta beseda mi je že tako smešna, ker jo prijateljica vedno narobe izgovarja. Nalašč. Te besede nisem nikdar jemala resno. Ta beseda ni nikdar sovpadala z mojim načinom razmišljanja. In nikdar nisem marala tistega, kar ta beseda predstavlja. Kako je to sploh mogoče? Zdaj jo skoraj moram izgovoriti. Najprej čisto potihem, potem morda malo glasneje ... treba jo bo izgnati.

Ljubosumna ...

No, vsaj vem, zakaj. Tudi to, da pravzaprav nima smisla. Ampak besede brez zvoka so včasih tako dvorezne, da me zaskrbi. Pogledi brez dotikov so toliko premalo, da si želim čarobne paličice. In smeh preko telefona je tako predaleč, da me zazebe v noge.

Ne, ni nikogar, na kogar bi lahko bila ljubosumna. Nikdar si tega ne bi zares dovolila. Na živce mi gre samo tisti zrak, ki je povsod tam namesto mene, v roki, pod odejo, na ustnicah. In tisti, ki je vmes.

Doktor, doktor

Ne morem verjeti, da sem po enem letu končno prišla do fizioterapije. Kvazi fizioterapije. Ker ležanje pod IR mi nič kaj ne koristi, če nihče do zdaj še ni poslušal, kje pravzaprav mene boli. Vprašali so, sem povedala, potem pa brez komentarja. Ja, sej kul. Ker starim tetkam lahko rečeš, da je to od kopanja krompirja ... pri mladih pa se ti niti sanja ne. Pri našem zdravstvenem sistemu res ne vem, kam naj še grem. Ker bom spet čakala leto dni ali več, da spet nekdo ne bo vedel. Ali pa bom plačala, pa tudi ni nujno, da bo kdo kaj vedel.

Najbolj zabaven je bil tisti del, ko sem vprašala, če lahko delam vse vaje za jogo. "Kakšne vaje pa so pri jogi?" Za masaže je bilo že malo boljše: "Ja, lahko greste na masažo, sam naj vas nežno masirajo."

Potem kličem h ginekologu, da bi se naročila, pa mi reče naj se pridem tja naročit. Ker je ful razlika, a ne?! Grem tja, pa me teta sprašuje, zakaj nisem prej prišla. No, po pol ure pogovora me je uspela naročiti in sprintati recept.

Potem zaradi drugih težav kličem k osebni zdravnici, pa mi rečejo, da me ne morejo naročiti. Samo čakala sem, da me pošlje k dežurnemu. Me ne upa več, sem jo nazadnje, ko sem imela sinusitis dovolj grdo gledala, ko mi je rekla, da s prehladi naj ne hodim k njej. A mi bo avtomehanik predpisal antibiotike? In nekako se en čutim sposobne, da bi sama sebi dajala diagnoze. Pri prehladih vedno počakam, da mine. Če je kaj hujšega, pa grem k zdravniku. Tokrat pa je iz malega prehlada in kihanja nastala cela svinjarija. In jaz bi po enem tednu že rada normalno jedla.