Rišem dan

Zbudila sem se iz zimskega spanja. Ne poslušam, ne komentiram, smejim se v svoje sonce. Z obvezno opremo: velikimi očali.

Bil je sprehod v naravi in srečanje s čisto pravimi neustrašnimi fazani in srnami, bilo je nekaj dobrih novic, nekaj ur z mojo najdražjo in večerni pogovori z razvajevalcem. Dnevi, ki so predobri, da bi bili resnični.

Nemirna bom zaspala, ker komaj čakam naslednje dni.
Hugs and kisses.

Ljubo ... kaj?

Ah, ta beseda mi je že tako smešna, ker jo prijateljica vedno narobe izgovarja. Nalašč. Te besede nisem nikdar jemala resno. Ta beseda ni nikdar sovpadala z mojim načinom razmišljanja. In nikdar nisem marala tistega, kar ta beseda predstavlja. Kako je to sploh mogoče? Zdaj jo skoraj moram izgovoriti. Najprej čisto potihem, potem morda malo glasneje ... treba jo bo izgnati.

Ljubosumna ...

No, vsaj vem, zakaj. Tudi to, da pravzaprav nima smisla. Ampak besede brez zvoka so včasih tako dvorezne, da me zaskrbi. Pogledi brez dotikov so toliko premalo, da si želim čarobne paličice. In smeh preko telefona je tako predaleč, da me zazebe v noge.

Ne, ni nikogar, na kogar bi lahko bila ljubosumna. Nikdar si tega ne bi zares dovolila. Na živce mi gre samo tisti zrak, ki je povsod tam namesto mene, v roki, pod odejo, na ustnicah. In tisti, ki je vmes.

Doktor, doktor

Ne morem verjeti, da sem po enem letu končno prišla do fizioterapije. Kvazi fizioterapije. Ker ležanje pod IR mi nič kaj ne koristi, če nihče do zdaj še ni poslušal, kje pravzaprav mene boli. Vprašali so, sem povedala, potem pa brez komentarja. Ja, sej kul. Ker starim tetkam lahko rečeš, da je to od kopanja krompirja ... pri mladih pa se ti niti sanja ne. Pri našem zdravstvenem sistemu res ne vem, kam naj še grem. Ker bom spet čakala leto dni ali več, da spet nekdo ne bo vedel. Ali pa bom plačala, pa tudi ni nujno, da bo kdo kaj vedel.

Najbolj zabaven je bil tisti del, ko sem vprašala, če lahko delam vse vaje za jogo. "Kakšne vaje pa so pri jogi?" Za masaže je bilo že malo boljše: "Ja, lahko greste na masažo, sam naj vas nežno masirajo."

Potem kličem h ginekologu, da bi se naročila, pa mi reče naj se pridem tja naročit. Ker je ful razlika, a ne?! Grem tja, pa me teta sprašuje, zakaj nisem prej prišla. No, po pol ure pogovora me je uspela naročiti in sprintati recept.

Potem zaradi drugih težav kličem k osebni zdravnici, pa mi rečejo, da me ne morejo naročiti. Samo čakala sem, da me pošlje k dežurnemu. Me ne upa več, sem jo nazadnje, ko sem imela sinusitis dovolj grdo gledala, ko mi je rekla, da s prehladi naj ne hodim k njej. A mi bo avtomehanik predpisal antibiotike? In nekako se en čutim sposobne, da bi sama sebi dajala diagnoze. Pri prehladih vedno počakam, da mine. Če je kaj hujšega, pa grem k zdravniku. Tokrat pa je iz malega prehlada in kihanja nastala cela svinjarija. In jaz bi po enem tednu že rada normalno jedla.

Ptice selivke

Odločno preveč je, da ti v enem tednu dve prijateljici povesta, da razmišljata o selitvi skupaj s svojim tipom. Razmišljata bolj intenzivno, namreč. Kar se mene tiče, smo pri 20-something premladi. No, sicer svoja prepričanja o takih stvareh vedno malo omilim, ker jaz se zvez lotevam čisto drugače. Kakšno seljenje skupaj, prosim lepo? Preveč cenim svoj mir, svoj način razporejanja dneva in preveč cenim soljudi, da bi jih nadlegovala s svojimi rutinami. Nekaj dni nazaj sem celo pomislila, da bi morda letošnji poletni dopust delila z odgovornim razvajevalcem. Pomislila! Glede na to, da grem že prej na tedenske počitnice brez njega (grem raje s prijateljico, da bova mirno razgrajali).

Tu se je malo zapletlo. Ko sem mu namreč rekla, da me lahko poleti pelje nekam, sem mislila le, da bi šla skupaj z njegovim avtom, ki bi ga vozil on. Odgovorni je zgleda pomislil tudi, da bo on plačal. In temu se resno ne čudim, ko gledam parčke okrog, in bogi revež plačuje počitnice, kupuje oblačila in vozi gospodično okrog. Ne vem, če bi kdaj na to pristala, ne da bi se počutila totalno neuporabno. No, na koncu sva se odločila, da bova prej preverila, če sva sploh sposobna skupaj preživeti en teden.

Nazaj k seljenju. Torej, če si pri 20-something že nekaj let z istim tipom, s katerim se dejansko vidiš nekje v prihodnosti, je to najbrž logičen korak. Tu moja logika spet odpove ... jaz bi raje tipa menjala ;) Po drugi strani, če pogledam, kako se nekaterim izmed nas nikamor ne mudi, si včasih mislim, da bi jih bilo morda treba prepričati, naj tega ne delajo. Po neki tretji strani pa: morda pa sta res za skupaj in bo stvar trajala. Če pa nista, pa bosta ugotovila, ko bosta zaživela skupaj. Zaživela skupaj? Jaz še zobne ščetke ne pustim pri tipu ... raje zložljivo nosim s seboj.

Helemaal niet

Težka glava, vneto grlo in poredni sinusi ... za nagrado pa vikend z nečaki. Sej jih imam neizmerno rada, ampak nisem jaz tip za otroke. Hvala bogu so že veliki. Na njihovo žalost pa sem jaz stroga okrog šole, odgovornosti in pospravljanja za seboj.

Malo me zebe, malo mi je vroče, v glavnem pa si želim prespati par dni, ker sem v obdobju tečnarjenja. O ja, vem razlog. Po vrhu vsega pa še na nikogar ne morem kazati s prstom ... razen nase. Torej, ne potrebujem kritikov, ker sem sama sebi najhujši. Morda pa rabim vajo iz odpuščanja - sama sebi, kakopak. Ob takem soncu pa si zaželim še leteče postelje, ali Aladina. Tudi tega, da ne bi tako mravljinčasto čutila ustne votline. Nimam pojma, kaj sem staknila.

Poleg tega me živcira še tista razdalja, ki bi jo v tem trenutku začarala v bližino. Pridi, pobožaj me po laseh, potem pa ti dam prost dan ... če zvečer prideš v mojo posteljo.

Šraufanje po babje

Če pomislim, da je bilo med mojim odraščanjem šraufanje česarkoli rezervirano za moške, priprava hrane pa za ženske - ker ko moški nekaj zašraufa mora nujno še nekaj pojesti - se sploh ne čudim, če bi se kak moški počutil ogroženega ob ženski, ki to dejansko naredi sama. Še manj pa se čudim, da vedno prosim kakšnega deca, da kaj pošraufa, ne da ne bi znala, ampak ker je to pač ... njihovo delo. Takrat se vsaka pametna ženska umakne ... no ja, jaz očitno nisem tako pametna, ker rada šraufam. Včeraj pa sem se prav razjezila, ko so mati začeli jamrati, da je treba sestaviti stol, pa ni nobenega deca pri hiši. Ja pa halo, saj vendar imam roke (z dolgimi negovanimi nohti).

In kako se razlikujemo od moških? Po tem, da pogledamo navodila! Potem odvijemo dele, ki jih potrebujemo, pripravimo šraufe (a daj, kdo sploh reče šraufu vijak?) - jaz jih celo stresem v eno škatlico in razporedim po velikosti. Z vročino, zares dolgimi nohti in belo jopico sem se lotila zadeve. Priznam, da sem vmes enkrat šraufe poimenovala mali pizdunčki, da sem se morala malo znajti pri nastavljanju naslonjala na sedež in da je mati morala sedeti na stolu, da sem lahko pritrdila naslonjala za roke. Vse ostalo je šlo kot namazano ... no, namazane z oljem sem imela tudi roke.

Presežek "moških opravil" se mi je poznal tudi zvečer, ko sem si z las pozabila sprati masko ... ali pa je za to kriva moja zmedenost?

Smajli heaven

Všeč mi je, ko me nekdo išče. Nekdo taki, ki mi manjka. Še bolj mi je všeč, ko so meni dragi srečni in si vzamejo malo časa, da svojo srečo prenesejo name. Sploh, kadar gre kaj bolj ... posrano. Zadnje čase se spravljam in iščem. Ogromno zadev iščem, pa nočejo priti k meni. Ah, pojma nimajo, kako kul sem. Še žal jim bo.

Moja draga je nazaj, v RL, z drugimi se srečujem v zaspančkovi deželi, tretji (in teh je več) pa skrbijo za mojo kožo s tretmaji, ki si jih pravzaprav ne morem privoščiti. It's not about what you know, it's about who you know. Moji lasje so se po letih trmaste ravnosti odločili, da se bodo vihali. Samo spredaj, od zadaj me je očitno nekdo tepel z lopato. Morda imajo tudi lasje le svoje neukročene trenutke.

No, o staranju sem se vprašala, ko me je nekdo umestil v srednjo šolo. Navadno so me imeli za starejšo ... odkar sem navihana, nezatežena in mozoljava, pa me imajo za srednješolko. Naj ostane pri tem, globje ne bom brskala. Sploh po tem, ko sem si zaželela (in prav blazno posladkano izsilila obljubo) zmenek po starem. Trenutno je prestavljen za nedoločen čas, ker me čaka še nekaj obveznosti.