Šraufanje po babje

Če pomislim, da je bilo med mojim odraščanjem šraufanje česarkoli rezervirano za moške, priprava hrane pa za ženske - ker ko moški nekaj zašraufa mora nujno še nekaj pojesti - se sploh ne čudim, če bi se kak moški počutil ogroženega ob ženski, ki to dejansko naredi sama. Še manj pa se čudim, da vedno prosim kakšnega deca, da kaj pošraufa, ne da ne bi znala, ampak ker je to pač ... njihovo delo. Takrat se vsaka pametna ženska umakne ... no ja, jaz očitno nisem tako pametna, ker rada šraufam. Včeraj pa sem se prav razjezila, ko so mati začeli jamrati, da je treba sestaviti stol, pa ni nobenega deca pri hiši. Ja pa halo, saj vendar imam roke (z dolgimi negovanimi nohti).

In kako se razlikujemo od moških? Po tem, da pogledamo navodila! Potem odvijemo dele, ki jih potrebujemo, pripravimo šraufe (a daj, kdo sploh reče šraufu vijak?) - jaz jih celo stresem v eno škatlico in razporedim po velikosti. Z vročino, zares dolgimi nohti in belo jopico sem se lotila zadeve. Priznam, da sem vmes enkrat šraufe poimenovala mali pizdunčki, da sem se morala malo znajti pri nastavljanju naslonjala na sedež in da je mati morala sedeti na stolu, da sem lahko pritrdila naslonjala za roke. Vse ostalo je šlo kot namazano ... no, namazane z oljem sem imela tudi roke.

Presežek "moških opravil" se mi je poznal tudi zvečer, ko sem si z las pozabila sprati masko ... ali pa je za to kriva moja zmedenost?