Najnovejša obsesija

Ker itak kuham samo za vikend, pa še to pogosto samo en dan v vikendu, si zadnje čase privoščim male prehranske obsesije. In trenutna obsesija je leča na točno en način. Takšen:

- skodelica leče
- olive kalamata
- 1 korenček
- por
- sušen paradižnik
- riževa smetana za kuhanje
- začimbe

Recimo, da so to osnovne sestavine za alergike. Tisti, ki jedo razhudnike (čeprav sem se pregrešila s paradižnikom), lahko namesto pora dajo čebulo in za okus dodajo še česen. Dobro je tudi, če v posodo pade še malo bučk.

Najprej je treba skuhati lečo. Jaz dam ravno toliko vode, da je kak centimeter nad lečo v posodi. Leče ni treba soliti v tej fazi, je pa treba paziti, da se ne razkuha. Ko je rahlo mehka, jo odcedimo.

V posodo, v kateri se ne prijema na dno, damo malo kokosove masti, popražimo en kos pora, dodamo korenje, narezano na trakove, sušen paradižnik in kakšno minutko pražimo. Na koncu damo še par oliv, najboljše so kalamata in nujno s koščicami, ker se lepo zmehčajo, pogojno gredo tudi črne razkoščičene, z zelenimi sem se pa danes malo zafrknila, ni pravi okus. Dodamo odcejeno kuhano lečo, posolimo, popramo in dodamo začimbe po želji - priporočam pa timijan, vejico rožmarina, peteršilj in šetraj ali kakšno grško mešanico začimb. Zalijemo z riževo smetano (jaz dodam še ravno toliko vode, da splahnem mali tetrapak riževe smetane), premešamo in na malem ognju pustimo, da se počasi kuha par minut. Toliko, da leča vpije vodo in smetano in da se korenček razkuha.

In voila ... izgled ni fotogeničen, je pa res slastno. Tokrat je bil sicer zraven piščanec z jabolki, jed je super tudi sama ali še boljše s kakšno teletino v porovi bržoli in z malo gorčice.

Pod črto

No pa dajmo, narediti en pregled leta za konec.

2012 se je začelo obupno ... in če se začne obupno, se mora premakniti navzgor. Po pogrebu, ko sem se nekoliko spravila k sebi, so mi še odzvanjale mamine besede. Tiste ta lepe, s katerimi mi je dala dobro popotnico za življenje. Z nekaj joka in veliko smeha, sem se vrgla v lajf brez tiste super opore, ki jo dajejo supermame. Od sebe sem odbijala needy ljudi in si priznala, da me imajo ljudje včasih za nekoga, ki bo skrbel za njih. In se skušala tega odvaditi. Rahlo neuspešno.

Vzela sem si nekaj časa zase, definitivno bi si ga morala vzeti več. Hodila naokrog in srečevala super ljudi. Vmes sem skušala še milijontič rešiti nezvezo, ki je bila žal že nekaj časa obsojena na propad. Sem se pa nehala sekirati, kar je tudi nekaj. Obdržala lepe spomine in stik brez jeze. Od ljudi sem dobivala veliko pozitivnih odzivov in pripravljenosti na pomoč. Vsaj od tistih, ki so pomembni.

So pa vseeno nekatere stvari, ki niso čisto v tistem kotu, kot bi morale biti, ampak je za to še čas in se ne rabijo pospraviti do konca leta. Nekatere izpustim, ker niso pod mojo kontrolo in si prihranim živce. Posebne zaobljube me ne ganejo, samo tista stalna ... be good, do good in laganje sami sebi, da nihče na tem svetu nikomur noče nič slabega.

Sicer pa je še nekaj dni v tem mesecu, ko se bo še kaj dogajalo ... pa da vidim.

Retro kino

Debata je nanesla na odraščanje v majhnem mestu, kjer so mejniki najbrž malo drugačni, ali pa odvisni od vzgoje. In ena od top stvari je bil kino, ki je bila edina zabava v mestu za mulčke. In top dogodek odraščanja tam nekje pri 12. ali 13. je bil, če smo punce lahko šle same v kino. Božji presredek pa je imel še čajnico, kamor smo šli po kinu. Na čaj in palačinke. Ampak top je bil pa kino.

Torej, kino je bil nekje na koncu mesta, tam nekje pri občini. Vsak vikend je v kinu igral drug film. V petek ob 20h in v soboto ob 19h ali nekako tako. Edini izjemi, ki sta igrali dva vikenda in menda še celo v nedeljo, ali pa morda v soboto dvakrat, ne spomnim se več, sta bila filma Armagedon in Titanik. Cel Božji Presredek je drl v kino tudi ob predvajanju filma Zadnja večerja. Od doma smo šli že eno uro prej, da smo ja dobili karte in se prerivali, da bi dobili karte v zadnji vrsti ali na balkonu. Če je bila priložnost taka, da je bil balkon sploh odprt. Valda so bili vsi sedeži v isti ravnini in se že iz tretje vrste ni nič videlo, ampak je bilo treba sedeti v zadnji vrsti.

V kinu ni bilo ničesar, razen platna in sedežev. Nobenih kokic, prepovedano je bilo nosit hrano v dvorano. Vsi smo skrivali bonbone v torbicah in žepih in se učili, kako jih čim bolj potiho odviti. Nimam pojma, koliko filmov sem tam videla, itak so prihajali k nam v kino s približno polletno zamudo, že itak pa v Slovenijo vsak film pride po tem, ko dobi vsaj tri nagrade in ga predvajajo na vseh celinah, razen v Sloveniji.

Še največji kino dogodek pa je bil ta, da nas je mulčke nekdo peljal v kino v Maribor. V Udarnika ali Partizana. Normalno to niso smeli biti starši. Daleč najbolj kul je bilo pa to, da sem imela starejšo sestro, ki me je kdaj peljala v kino v Maribor. Tam so namreč imeli kokice, rdeče žametne sedeže in vrste, ki so se spuščale navzdol proti platnu in celo kafič, ki je bil znotraj kina. Cel vau. In še dodaten plus je bil McDonald's. Po kinu. Mogoče celo drive in McDonald's. Boljše kot čajnica.

Nekje vmes so zaprli kino v Božjem Presredku, odprla pa so se mega kina z več dvoranami, večjimi kokicami in veliko kokakolo. Po grožnji, da bodo mala kina propadla, smo od zavračanja smrada in gužve začeli spet hoditi v redka mala kina, ki obstajajo menda še samo v Ljubljani. Tam nimajo kokic, sedeži pa so še vseeno rdeči in se v vrstah spuščajo proti platnu. Delujejo verjetno samo zato, ker smo se enkrat vmes naveličali z interneta vlečt filme in zato, ker tam vidiš filme, ki jih niti slučajno ne bi vlačil z interneta, ker so v bizarnih jezikih (s tem mislim vse, kar ni angleščina). Lahko se pa tudi motim.

Ena stvar je pa še vedno enaka. Še v vsakem kinu me bolijo kolena in se cel film ukvarjam s tem, kam naj dam noge.

Simpl k pasul

Ali še bolj, če gre za korenčkovo juho.

Najprej sem jo v napadu diet dobila na mizo od daljne sorodnice, ki je v kuhinji še raje kot jaz. In ki je vsa vesela, da lahko za mene kaj speče in skuha, ker ima špuravo družino. Moja dieta pa ji je v čisto veselje. Takšna nadomestna mama je.

Korenčkova juhica pa gre preprosto tako:
- 4 korenčki (malo večji)
- polovica (ali manj) pora
- sol
- poper
- ostale začimbe po okusu in želji

Por nasekljamo in prepražimo. Dodamo na kolobarje narezan korenček. Osolimo in pražimo - da korenček izpusti malo soka. Zalijemo z vodo, po potrebi dosolimo, po želji popopramo in pustimo, da počasi vre. Ko je korenček mehak, izklopimo ogenj, zmiksamo s paličnim mešalnikom, dodamo še kakšno začimbo po okusu. In voila ... na to nisem alergična.

Razmerje med porom in korenčkom je stvar okusa. Če je korenčka več, je juha bolj rumena. Seveda je pa še najlepše barve, če je korenček domač. In bolj polnega okusa. Za še bolj fini okus pa jaz dodam timijan, šetraj in peteršilj. Ker je seksi.

Kakšna sreča

Da so nam možgane oprale predsedniške volitve in samodržec Kangler. Kao. Teli si še gatk ne znajo oprat, kaj šele možgane. Za to je izvedenec kdo drug.

Ampak imamo pa vseeno kar srečo. Lahko bi imeli takšne kandidate kot jih imajo Čehi. Ali kot je rekel moj dragi prijatelj: Avstrijec, Japonec, Avatar in cela četica komunistov.

Možganomor

Zadnjih nekaj tednov je gužvastično na vseh frontah. Včasih se preventivno naredim, da ne slišim, telefona itak ne slišim, če ga nimam pred nosom, nekatere stvari pa preprosto padejo iz glave. Seznami so samo daljši, vikendi se samo delajo, da pridejo, v resnici pa nimam nič od njih. Razen kakšnega poginulega psa sredi rojstnodnevnega kosila ali avtocesto na relaciji LJ -MB.

Ko pa si vzamem kak dan zase, si ga popestrim z lastno nerodnostjo in po tleh razmetavam biološke odpadke (hvala za izdelavo dragih bio razgradljivih vrečk, ki se raztrgajo v trenu oke) ali razbijam rože. Morda bi se morala dati prostovljno v prislini jopič in ždeti. Tako malo, da umirim čebele v riti in se nisem sposobna urediti in leteti v petih minutah.

V tem zoprnem novembru pa so še v moje najljubše cigarete začeli tlačiti mentol. Resno? Resno?!

Misterij zobne ščetke

Včasih pride do tako banalnih vprašanj in analiz. Mogoče smo ženske res še posebej prodorne na področju analize v resnici nepomembnih reči, ampak so nekateri misteriji, o katerih se kakšno jutro, ko zrem v ličen kozarček s ščetkami, zaspano sprašujem.

Nikakor še nisem našla odgovora, hkrati pa ne čutim potrebe, da bi zobno ščetko vrgla stran. Morda pomeni odprt stranski vhod, morda me opominja na to, da z nekom nočem več pljuvati zobne paste v isti umivalnik. Mogoče je nekdo izgubil pravico, da me med ščetkanjem žgečka (in povzroča neeleganten krohot s polnimi usti zobne pate). Konec koncev bo ščetka že prišla prav za čiščenje fug. Morda pa bom kdaj tako žleht, da bom to prekleto zobno ščetko komu podturila in se pri sebi do solz nasmejala. Mogoče pa sem razvila "welcome to my life" in "goodbye sleepover" zobno ščetko.

Ali pa nič od tega in v mojem kozarčku pač spijo tri zobne ščetke, ena pa hodi z menoj po svetu in išče svoj prostor pod soncem. Vsekakor pa tale zobna ščetka in tiste tri rezervne, zapakirane nekje na varnem, niso nič v primerjavi serijo vijoličastih ščetk, ki so nekoč nekomu priletele z omare in se je na to temo razvil dober štos.

Sicer pa - a se kaj zares konča z zobno ščetko v smeteh?

It's oh so quiet

Eno potovanje v preteklost, kadar se zjutraj usedem na kuhinjski pult, skozi okno mi jutranje sonce greje hrbet, iz skodelice s kravicami srkam kakav (brez laktoze) in s fotrom debatiram, kako se pripravijo najboljše gobice z jajčki na svetu. Medtem pa na štedilniku zacvrči in razlije se vonj po slanini, ki bo izboljšala zajtrk, pa čeprav s krožnika na pultu že kradem koščke klobase in kruha in pravzaprav nisem več tako lačna. In vmes še vsa zaspana zajadram v tista leta, ko sem imela glavo večjo od telesa in še nisem mogla sama splezati na pult. No, takrat je bil v kuhinji en visok stol, na katerega sem lahko splezala, mama pa me je običajno okrog pasu k stolu privezala s kakšno pisano ruto, dovolj na široko, da sem lahko ritala in še vedno ostala na stolu.

V kruti realnosti, pa smo se že včeraj, ko me je bratec varno pripeljal domov, vsi trije nasmejali, ker sem na okenski polici zagledala svečke z vonjem zelenega čaja - "Fotr, kaj maš spet novo babo? Ne ti men, da ne. Kaj pa te svečke zeleni čaj, nea bluzi." No, baje da ne. Ups.

Se pa zato moje poti tu in tam križajo s potmi nekega izjemno simpatičnega mladeniča, zaradi katerega sem morda po dolgem dolgem času ugotovila, da očitno je mogoče, da obstaja nekdo, ki bi mi lahko spodnesel tla pod nogami. Če bi hotel in če bi jaz dovolila. Če bi kdaj prišlo do takšne situacije. Tak dober občutek je ta svoboda.

B no. 2 with compliments

O katastrofi od Slovenskih železnic ne bi, ker postanem kar živčna. Ampak tudi drugje okrog naše kokoške so te povezave katastrofalne, primerno samo za bombardiranje. In ugotovitev zadnjih premikov preko meja je, da človek iz Slovenije niti pobegnit ne more, če malo ne prišpara, in če nima vsaj enega znanca z avtom in velikim srcem. Vse se da, če se hoče, je čisto moj stavek, ampak tole je pa res katastrofa. Čudno, da turisti najdejo pot v Slovenijo.

Izven negativizma pa sem našla sončni zahod z malim milijonom ljudi na trgu sv. Marka. Med opazovanjem in uživanjem v lepoti (če odmislim tole četico turistov), me je seveda nadlegoval nek prodajalec rož, ki si je zamislil, da jaz rabim eno razčupano vrtnico. Resno? Potem pa sem se šla naprej izgubljati po osvetljenih uličicah, pila brezkofeinski espresso, se basala s špageti (in tableti), strmela v sladkarije v izložbi in se zmrdovala nad cenami Gucci torbic. Jap, pridno sem ignorirala smrad, verjetno zaradi vročine, ki se je odločila, da je ravno ta pravi čas, in prvi dan pohajkovanja celo nisem imela morilskega nagona uperjenega proti masi ljudi, ki svet gledajo skozi fotoaparat.

Če Italijani ne bi bili taki, no, cigani, bi bil tale izletek čisti kulturni šok po Beogradu.

B no.1 in 7 patuljkov

Beograd je za mene vedno najprej Bežanijska kosa, takoj za tem pa hotel Moskva in knjaz Mihajlova ter prehod na Kalemegdan. Tokrat še malo pomoči pred poroko in izlet v Topolo. Beograd je ena čisto druga mentaliteta in srčnost. Po poti so mi enkrat ali dvakrat stopile solze v oči od ginjenosti in spominov. Še enkrat sem se zahvalila sebi in nesposobnim ljudem, da lahko potujem sama in si dam čas za še eno katarzo.

Tudi po prvem pihanju smoga iz neuporabnih sinusev na preklemano zagamanem septembrskem mrazu, ki je pripotoval z menoj, sem še vedno mrmrala od nekega skritega sviđanja do te ogromne sive gmote z bleščečimi lučmi v petkovem večeru. Ni fotografije, ki bi lahko pokazala, kakšne metuljčke k meni pritegne Kalemegdan by night. Ali vonj sivke v končno toplem soncu na trgu sv. Marka. Pa tudi tisto preskakovanje ploščic okrog hrama sv. Save v elegantnih čeveljcih. V Beograd pač vedno potujem kot gospa in tam me pričaka tretma za gospe. Rezervirane večerje, lepe kavarne, kjer ne strežejo čaja ali brezkofeinske kave, kavalirsko nošenje vrečk z manjšimi nakupi (khm, khm), vožnja po mestu z avtom, veliko domače hrane in še več cvetja.

Beograd je mesto, ki bi ga objela in en košček prinesla s seboj, pa ga vedno pustim tam za naslednjič. Beograd so tri Biljane in učenje cirilice.Naslednjič še ni planiran, upam pa, da mi uspe kaotičnost spet zagledati prej kot čez 7 patuljkov.

B no. 2 prihaja jutri in pe vedno nimam nič pripravljeno za vikend pobeg.

Pink and polka dots

To dvoje me napada zadnje čase. Verjetno zaradi pomanjkanja osebnega življenja. Še malo, pa si bom kupila ceneno majico z živalskim vzorcem in opetkana šla zvečer sedet na kavo in čakat prvega majmuna, ki pride mimo. Sedenje iz varnostnih razlogov - da si ne zlomim vratu pri hoji.

Sem si pa zato skoraj polomila nohte. Od tega, ker sem si zaželela lobotomije. Koliko tipom natančno moraš rečt, da se seliš, da jim potegne, da bo treba kakšno omaro prestavit? Če so že izgubili primat pri družinskem proračunu, bi lahko vsaj nekje bili uporabni. In če mi še en omeni kabl, ko sama priklapljam TV, ga bom na gobčka. Resno? Kabl? Menda ja najdem preklemansko vtičnico.

Med dvema željama po tem, da se resnično in nepreklicno vdam lobotomiji, je posvetil žarek upanja s komunikacijo, ki že v prvem stavku vsebuje kompliment. Nekako dih jemajoče je tole. Čeprav tudi zdrava mera ljubosumja sede, ampak samo na pravi osebi. Trenutno glasujem za komplimente. Potem obljubim, da bom razbila kakšno skodelico s pikami. Najlepša se je pač izgubila in jo moram z nečim nadomestiti. Pa še znižane so bile.

O tem, da bom jutri za v službo najbrž spet oblekla roza majico, bom razpravljala kdaj, ko ne bom čepela v roza pižami in se držala za glavo.

Just some things ...

... and someone I absolutely adore.

Nekdo, ki daje besedam črke in pomenom obliko. Tole bi bilo res škoda zamuditi.

Tina welcome aboard.

Safr

Že par dni se sprašujem WTF me je uhvatilo in kje???? Čudovit teden se je začel z malo službene aktivnosti in kup prijetnih kavic predvidenih tekom tedna. No, že v službi mi je zdravje stisnilo fakiča in po čaju s prijateljico iz daljnih krajev, ki ga ne bi zamudila za nič na svetu, in prevzemu unikatne obleke za na poroko (ki je mimogrede najlepšejša na svetu, če je slučajno kdo dvomil v to), sem se zavlekla v posteljo.

Iz postelje še vedno nisem prišla. Ne pomagajo grenivkine kapljice, ne pomaga čudežni sok s 7 vitamini (po tem me je šele zvilo v želodcu), ne pomaga rdeča pesa, tablete pa itak niso moje prijateljice. Not feeling olympic at all.

Zdolgočasena sem do daska, z veseljem bi delala za službo, pa po pol ure zaspim z glavobolom, podvig sprehoda do trgovine po hrano (ker je bil hladilnik popolnoma prazen) se je izkazal za težek napor. In jaz sem tečna, če moram biti več kot en dan pri miru. Sploh, ker bi lahko šla danes v Trento za cel vikend, pa nisem sposobna.

Uradno furam safr.

Jaz te dam na balon ...

Vstajanje ob 5h zjutraj mi ni bilo nikoli všeč, ker je pač totalno glupa ura. Mogoče je bolj primerna za priti domov, pa še to običajno pridem prej ali kasneje. 5. ura pač ni moja ura.

Ampak, rekli so mi, da grem na balon, in tako sem morala vstati ob 5h zjutraj. Zaradi mene in ženskih obveznosti v kopalnici smo zamujali 15 minut. Te obveznosti niso niti vključevale ličil, ker ob 5h zjutraj pač ne vidim dovolj dobro, da bi se ukvarjala z ličili, ob 5h zjutraj sem očitno še počasnejša kot ob 6h. In ne pijem kave. Naj bo to moj izgovor. Sicer pa nas tako vsi poznajo in rečejo uro, ki je vsaj pol ure pred ta zaresno uro za odhod.

Okrog pol sedmih mi je gospod pilot že razložil, da če se bom bala, bo pač balon spustil dol in me vrgel iz košare. Ne morem verjeti, da na Štajerskem nisem dobila šnopčka za pogum ... mogoče sem samo preslabo videla, da bi se postavila na pravo mesto. No, prihodnjič bom za to sama poskrbela, če bo treba. Ker so moški hitro prevzeli moško delo, beri pripravljanje balona, sem z bratovim fotoaparatom v rokah samo ukazovala, da mora biti ploščica na sredini (ker mi je pilot tako naročil). In spraševala sestro, ki je, kar se višine tiče, še večji pusi kot jaz, če se bom usrala ali bom preživela ...

Imela je prav. Zadeva je povsem luštna in ob takšnem pilotu, kot je bil naš, se vsaka misel na strah pred višino razbline v odmevih smeha. No, pa tud moje besede, da imam mehka kolena, je hitro spreobrnil v žur za vse balonarje naokrog.

O tem, kaj se dogaja po prvem pristanku in čakanju na dovolj čisto vreme za drug polet, se boste pa, dragi moj en bralec, morali prepričati sami. Tudi jaz nisem videla čisto vsega, ker sem domov peljala dva mistra špricerjev.

Špeganje

To poletje sem dodbra izkoristila za pohajanje. Všeč mi je, še bom ponovila. Čeprav bom še kdaj v kampu pod zvezdami strmela v laptop. Pod zvezdami je lepše. Samo nekaj trenutkov je zabeleženih, ostali ostajajo v glavi, nekaj pa jih še prihaja.

Nedeljska depra

Ko prideš domov in bi kar še malo pobegnil in podaljšal vikend še vsaj za en dan. In ugotoviš, da tisto, kar imaš, ni tisto, kar si mislil, da je, in veš, da obstajajo še toliko boljše stvari, ne veš pa, zakaj bi se sprijaznil s čem manjšim.

In taka nedeljska depra povzroča, da bi spustila vse od rok in odtavala tja daleč stran. V tem trenutku celo točno vem, kam.

Vonj po domu

To je tisti vonj, ko po dolgem dolgem času prideš v stanovanje na provinci, kjer si odraščal, najdeš v predalu neke trenirčne hlače, in ko si jih oblečeš, vse zadiši po tistem posebnem prepoznavnem vonju domačnosti.Še posebej prijeten je takrat, ko od vseh sprememb v življenju in vseh mogočih stanovanj, v katerih se sicer čisto dobro počutiš, že pozabiš, kje si sploh doma.

Za razliko od vonja po domu, pa pogrešam vonj po mami. V njenem stanovanju namreč nič več ne diši po njej. Kljub temu pa še vedno najdem kakšno njeno stvar, kakšno stvar, ki jo je začela in se zdaj razvija po svoje, brez njenega nadzora. Na primer, družinska sreča je crknila, spominčice na balkonu pa še živijo. Nekje pod nametanimi bratovimi stvarmi je še vedno tista dekca.

No, ko pa iz vonja po domačnosti stopiš malo po (tokrat) praznem stanovanju, na balkonu najdeš prevernjene smeti, nezalite rože, v želji po tušu pa še izklopljen bojler. S pojenjajočim vonjem po domu sem se zvalila na domači kavč in prižgala domač TV z omejenim številom programov in se do konca večera valjala s keksi v naročju.

Zatišje

Tisti trenutek, ko ugotoviš, da slišiš samo brnenje računalnika, si privoščiš malo razvajanja in debelo uro v kopalnici, najdeš čas za frizerja, dva dni razmišljaš o tem, kakšna mavrica naj bo na nohtih, in ti čisto paše kak večer preživeti pred televizorjem.

Odvisni od akcije si seveda vsak dan popestrimo s kakšnim manjšim zapletom, za ostale pa poskrbijo drugi. Včasih je prav zabavno prepletati življenje s še kakšnim control freakom ... samo za opazovanje nians med popolno filmsko romantiko in pregovornim stvarnim življenjem.

Ker že zdaj vem, da bo september prinesel helexa vredne spremembe in potrebe po odločitvah, bom tole svoje prvo zares sproščeno poletje po dolgem času preživela v manjšem zatišju. Vsaj dokler mi še ni totalno dolgočasno.

Summer out of the city

No, čisto tako ni. Je pa res, da tako zgodaj grem v službo in tako pozno pridem domov, da me mestna vročina doleti šele, ko se spravljam v posteljo. Za vikende pa poletim proti najlepšemu kraju na svetu, pustim računalnik doma, dam telefon na tiho, izklopim radio in preganjam celulit po hribih. Ta vikend je vročina dosegla stopnjo, ko se mečem v ledeno vodo. In ne samo na najbolj obljudeni plaži, kjer italijani delajo gužvo, tokrat celo kar pod slapom. Število bližnjih srečanj s plazilci je skoraj premo sorazmerno s številom preživetih dni na oddihu. Že res, da je od tega trikrat bil slepec, gnus je pa še vedno enak. No, posledica vikend oddihov je tudi blazno neenakomerna porjavelst kože aka bele noge, rjave roke.

Kadar nisem tam, se dogajajo čudne stvari. Prenašam kretene, izgubljam uhane, večere preživljam na eni, drugi ali tretji terasi, pizdim čez prah v stanovanju in kar malo uživam v neorganiziranem življenju. Za nekatere stvari si mislim "lepo je vedeti", zaradi drugih pa se na ves glas smejim. Odštevam dneve do glavnega projekta in kratkega oddiha, potem pa me čaka poletje v pisarni, večeri najbrž nekje ob Ljubljanici, morda pa mi celo uspe prit do Štajerske v naslednjem mesecu. Morda. Če se ne bom zares odločila, da se pustim odpeljati še na kak podaljšan vikend kam drugam.

Svet se krči

Za človečka, ki je dokaj odprtega duha in delno do pretežno aktiven na takile zadevi tukaj, bi kdo mislil, da mi je cel žur poznat toliko ljudi. Pravzaprav ni. Ker se kaže neka tendenca sukanja jezikov, ki pa mi gre blazno na živce. Cel svet je en klinčev Božji Presredek. That's just boring ... and annoying.

Še bolj smešno je, ko ugotoviš, da te prekleto prepletanje poznanstev v tej kurji deželi kar malo duši. Napad tesnobe, ko nekdo stopi v tvoj omiljeni peskovnik. Kar je še ok, če to ni nekdo, ki v peskovnik rad lula. A se ful dikatatorsko sliši, če rečem, da si bom zgradila svoj peskovnik?

Sej drugač sem ful prijazna, ampak že dva dni mi v lajf uletavajo neki ljudje, ki našpičijo radarje, ko slišijo moje ime. Not in a good way. Jutri je nov dan za nova poznanstva. Potem bom pa razmišljala, od česa vse se bom odklopila.

Ok, ne bom, spoznala sem tudi ene par ful zlatih dobrih ljudi. Tebe tud ja :)

5

Ko stvari počasi izginjajo in skoraj ni več nič oprijemljivega.

Na balkonu pa še vedno cvetijo spominčice ...

Fantastično

Malo pogledam nazaj in naprej in naokrog vidim eno polje šita, ki ga moram prehodit, me kar malo stisne, da bi se ruknila na ploščice in se drla. Sam ne bo pomagalo. Ni easy way out.

Nekje vmes sem se že naučila, da bo tako, kot se odločim. In bom naredila vse, da bo po mojem, da bo dobro zame. In da bo. Vse bo. Ker se pojavijo ljudje, ki štekajo in ker imam ljudi, ki se mi v telefon sredi vsega kaosa derejo, da me imajo ful radi, in ki verjamejo, da lahko naredim še več, kot verjamem sama. Potem malo špricajo solze in padajo objemi.

Ko odprem oči, pa vidim, da mi nekdo vsaj enkrat na teden na svoj poseben način pove posebne stvari, ki jih iz distance lažje razumem.

Že te stvari so fantastične ... komaj čakam, da vidim, kako fantastične stvari me še čakajo.

Knock knock ...

who's there? ... Your past! ... oh, lovely

Recimo, da verjamem, da nekateri ljduje z namenom prekrižajo tvojo pot. Nekateri ostanejo, drugi gredo, tretji pa uletavajo v tvoje življenje, ko ti je vse skupaj najmanj jasno. Ne, nimam pojma, če je to dobro ali ne. Včasih je, včasih pa se zareže v prostor tista mučna tišina. Preferiram tisto drugo, ta prijetno tišino, ko ti ni treba iskati besed, ker z očmi vse poveš in tisto bitje nasproti tebe vse razume.

In ko je tako preteklost pokukala v moj lajf, sem se spomnila na tiste neke želje, cilje, načrte iz tistega obdobja. Uf, kako se je življenje drugače zasukalo :) Nekaj sem jih uresničila, nekim sem se zavestno odpovedala. In ni mi nič žal. Imam pa dve stvari, ki sem jih po lajf planu predvidela do te starosti in od vsega "hočem več" tega sploh nisem opazila do streznitvenega momenta ob pivu. Potem sem si lahko brez slabe vesti rekla "damn I'm good" in malo crknila od smeha.

Ob predpostavki, da sem se vsaj delno sprijaznila, da lajfa ne moreš planirat (as if), so mi rekli, da bo pa nek tip zdaj zdaj uletel in mi obnil glavo in potem bodo zvezdice in mehurčki in oh in sploh. Kr naj uleti, če upa ... jaz na jogi vadim položaj bojevnika (in se smejim razliki med vzhodnjaškim in zahodnjaškim dojemanjem bojevnika ... matr smo eni lulčki).

Povratki

Opazujem tihožitje v pomivalnem koritu v nos pa mi leze vonj po velikem piskru ričeta. Kar je, glede na napovedi za vikend kar dobro, ker če bi se sinočnji koncert nadaljeval po planu, bi glavo najbrž tiščala v sekret in sanjala princa na belem konju, jutri pa klicala v službo, da sem zbolela.

Od vsega brnenja telefona zadnje dni sem bila kar malo zoprna, ker sem morala zreducirat število kav in srečanj, ni šlo drugače. Kljub temu pa mi še ni uspelo končati tistih par slajdov. Ni veliko, pa lahko počaka na zadnji trenutek. Po kosilu, recimo. Ker za kosilo baje dobim malo darilce iz prvomajskega potovanja v tujino. Pravzaprav ne vem, če naj to darilce dotični osebi zatlačim v rit, ali naj bom vesela, ker se še vedno spomni na mene. Povsod. Očitno.Ugotavljam, da bi, če ne bi imela tako slabega mnenja o ubogih moških, bila manjkrat pozitivno presenečena. Tudi ko se nekdo sredi noči ponudi, da ti kot alfa samec zamenja žarnico. So cute. Znam sama.

On the other hand ... pride popoldne, ko z lepim tipom ležiš na postelji in se samo pogovarjata.

Hendikepirana

- ko si zjutraj med pripravami za dogodek okrog obrneš noht na najbolj uporabnem prstu in seveda nimaš obližev v torbici, kri pa kar zaliva prst
- in si potem zlomiš še noht na drugem najbolj uporabnem prstu
- nakar si jih bi morala še nalakirat in bi bila še bolj hendikepirana za nekaj trenutkov
- ugotoviš, da so pod tipkovnico neke drobtine
- in ti gre na kozlanje od gledanja krvi in srčnega utripa v pretepenem prstu

Chillax

Sedla sem v avto in mi je bilo vseeno, samo da mi še enkrat tisti dan lase razmrši vonj po morju. Čaopis, tortica, čaj in dobra družba, pa četudi srečam pol Ljubljane, Maribora in vse druge naključne znance. Za pozdrav stara istrijanska hiša, vročina med gužvanjem na sanjskem dvorcu ob sfingi, sprehod za raztegovanje novih sandalov po solinah. Zajtrki na terasi in cuba libre ob sončnem zahodu. Samo par takih dni za polnjenje baterij.

Kot novo

Spremenila sem se v eno veliko cmihajočo, jokajočo, ne hendlajočo pussy ass. So what. Dobro je, če imaš v času, ko si broke(en), v ožjem krogu prijateljev kakšenga psihologa, ki ti pove, da ni nič čudnega, če bi občasno koga nabrcal v rit, in da ti res ni treba pobrat vsega šita na svetu in ga popravit.

Tud touchy sem. In veselo opletam s sarkazmom. Čudežno sem še vedno nasmejana in čeprav se nekateri očitno ukvarjajo s vprašanjem, s kom seksam, to ni to. Se pač rada smejim. Tudi ko kupim naslednji neuporabni par čevljev in se naročim za novo frizuro (na tem mestu moram priznati, da imam super frizerja, ki se prilagodi mojim redkim mirnim vikendom doma) ali štejem korake do konca. Kako že gre zaporedje? Kaj je naslednje? Dokler ne ugotovim, bom še naprej zabluzila kakšne večere z babmi vsa poskakujoča s strogo prepovedano cuba libre v roki. Mogoče mi bo kdo vmes pojasnil, zakaj se mi je noga skrčila za skoraj dve številki.

Nevrotična pička se je malo umaknila v ozadje in tudi OCD se je malo umiril. Izkoristim še tista dva bona za razvajanje in bom kot nova. Ipak sem kot veleposestnica, na dan, ko mi je lajf stisnil štempelj povprečnega slovenca na čelo, poskakovala po granitnih kockah v visokih petah. Da ne pozabimo - ko bom velika, bom predsednica uprave. Here you go - new plan for life.

Take me home

Ne, ne vem, kdaj sem postala pasjeljubka, ampak zadnje čase kar pogosto pristanem na sprehodu s psom, ob katerem niti čika ne morem normalno skadit. Čik je moj zen moment. Je pa res, da psa, ki se ves luškan mota pod tvojimi nogami in te gleda z velikimi "zakaj me ne čohaš" očmi, pač ne moreš ignorirat. Tudi takega ne, ki iz prtljažnika skoči k tebi na sprednji sedež, da te pozdravi. Smotani psi so zakon. In taki, ki ne lajajo. Najbolj pa taki, za katere skrbi nekdo drug in sem samo tetica, ki pobere veselje, ne pa pasjih drekcov.

Poleg tega, da zadnje čase vsi hočejo nek denar od mene in jaz ga čudežno iz meni neznanih virov in s čarobnimi močmi napraskam skupaj, sem cele dneve v nekem pogonu nekje in tričetrt stvari pozabim. Tako, da se opravičujem vsem, ki sem jih pozabila poklicat. Včasih so ene osebe in nekatere stvari pač pomembnejše.

Druge dneve pa cenim samo zaradi tega, ker se lahko izležavam z razmazano maskaro na veliki postelji. In odkrivam čar izklapljanja telefona. Oh joy ...

Ugotovitve tedna

 - luna iz mene dela nevrotično pičko
 - če prideš po 9. uri zvečer domov z avtom, ne moreš več parkirati niti na drevo
 - why the fuck I still love you?
 - delo krepi duha in uničuje hrbtenico
 - nekatere stvari pač niso vredne truda
 - najdražje nove majčke/obleke si vedno popackam ta prvič, ko jih oblečem

Spočetja dan

Bil je čudovit. Z mami ga praznujeva že nekaj let ... tokrat jaz tu, ona nekje drugje. Če mi že božič zakomplicira rojstni dan, lahko vsaj veselo praznujem dan spočetja.

Pravzaprav se je vse veselje začelo že včeraj, ko sta na moj telefon uletela dva meni ljuba srcata, da sta tukaj in da se vidimo. Tako je bilo za danes že splanirano kosilo s čednim mladeničem, ob katerem se vedno nasmejim in me vedno znova spravi v dobro voljo. Jutranji obisk bankomata je samo dodatno pripomogel k boljšemu počutju, ko mi je en velik kamen padel od srca.

Nadaljevalo se je s poslužbenim druženjem treh babnic in zapravljanjem za visoke pete, oblekce, zapestnice in očala za pičkice. Nagrajeno z mekdonalcom in potrjeno s čikci in kokodajsanjem. Bil bi idealen dan za preplesati noč, če ne bi bilo treba zjutraj vstajati zgodaj.

Upala bi si celo trditi, da je za nekaj trenutkov izginil tudi OCD, ampak sem prišla domov k polnemu koritu špagetov ...

Daj mi jurija

Ždim v zenovskem feelingu ob reki, ko vsa možna trupla, pizdarije in pričakovanja plavajo mimo mene, jaz pa si mrmram ohmmmm. Vzamem kak I don't do thinking dan, potem panično OCD-jam po stanovanju in imam občutek, da me bo centrifugalna sila (ki odlično gre z drgnjenjem fug) počas odvrgla nekam v orbito. In ta me bo veselo izpljunila nazaj v realnost, kjer bom dalje popredalčkano tlačila zemljico.

Enkrat vmes sem po zasluženem nastavljanju soncu naredila napako in uporabila mobitel za tiste ta uporabne stvari in si pokvarila dan. Posledično sem v določenih trenutkih čutila potrebo, da si glavo odšraufam in jo zabrišem v tla, da se razleti kot lubenica. Tko, ker je itak občasno neuporabna. Namesto tega sem, kot približno normalen človek, spustila par bojnih krikov in kupila nov grdi trenč. Še dobro, da sem polna dnarja #sarcasmoff

V takih trenutkih kot nalašč na razdražen želodec udari še alergija na cvetni prah, prvič v življenju. In med kupovanjem zdrave hrane opazujem takisto zdravoprehranskega gospoda, ki, kot tu pišoča, prav tako uživa v cigaretih. In ja, teženje zaradi kajenja zelo slabo prenašam. "Piš se v rit" slabo, "tell someone who gives a fuck" slabo.

Potem, ko mi nekdo zateži zaradi nečesa, s čimer se mi itak ne da ukvarjat, in ko me dedi sred Čopove napizdi, ker se je skoraj zaletel vame, se sladko nasmehnem, mu stisnem fakiča in grem sedet nazaj ob reko in ohmmmm-at. Na čustveno izsiljevanje se tudi odzivam zenovsko s fakičem. Enako na psihoanalize in blesave nasvete. Ne zato, ker sem požrla vso pamet na svetu (kar mi sicer ne bi škodilo), ampak zato, ker je tudi to samo del tistih prčkarij v reki.

Ugotovitve tedna

- Včasih štejem trenutke, preden odgovorim na vprašanje "a ti ješ kaj?!". Ko jih bom nehala štet, bom takoj po kosilu spraševalca nabrcala v rit.
- V službi sem se preselila že v ta tretjo pisarno s ta drugim računalnikom. Takoj naslednje jutro je crknil ekran. Iščem najučinkovitejši način, da mi katastrofo od začasnega čim prej menjajo za nekaj iz 21. stoletja.
- Na živce mi gre furanje safra. Še bolj na živce mi gre pospravljanje maminih stvari. Bi imela čarobno paličico, da bi se vse razločilo na pomembno in nepomembno ter na za v smeti in obdrži, sicer ti bo žal. Trenutno bi vse samo spakirala v en velik keson. Sej nam je vseeno uspelo že ogromno pospraviti ... Tiste stvari, za katere je kdo rekel, če bi jih lahko dobil za spomin, sva itak po nesreči razbila/zažgala/polila/izgubila. Naša mat se verjetno rola od smeha.
- Glede na to, da vsak vikend pospravljam tisto stanovanje, bi lahko kdo prišel k meni pospravit. Prostovoljci?
- Ob petkih sem živa samo do polnoči, potem baterija crkne in se zavlečem v posteljo.
- Ob sobotah se posledično zbujam ob 7.30.
- Zaradi zadnjih dveh alinej se počutim staro in zapečkarsko.
- Tale sneg, ki me je pozdravil zjutraj, je uletel dva meseca prepozno. Jaz sem že naštimana na pomlad, tako da se naj skensla mraz in sneg. Ali pa se grem delat, da je božič.
- Spet mi ni uspelo priti do trgovine čez teden, tako da sem iz praznega hladilnika včerjašnjo večerjo začarala. Ribe, zmrznjena blitva, pesto in testenine. Ni bilo tako slabo.

Lajf iz guuuud

Rabim čistilko, rabim denar. Sploh si ne predstavljam, kako bom preživela brez sranja po glavi s pasivno agresijo in nimam pojma, zakaj se sploh trudim komu razložit, da hočem ob 10h zvečer, ko se privlečem iz službe in opravkov, malo miru. Nujno sem potrebovala tudi tale prehlad, ki sem ga čez teden skušala ignorirati, da me lahko danes napade v vsej svoji veličini.

Če izklopim sarkazem, sem se prav fino imela na januarskem soncu v Piranu. Imam nov morski šal in pojedla sem vse ribe v restavraciji ter se napokala z vsemi prepovedanimi slaščicami. Kdo je sploh tako stabilen v predpisanih in zagroženih dietah, da bi rekel NE domačemu čokoladnemu moussu?

Potem ... potem sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki ne zganjajo čudnih pritiskov in te brcnejo v rit, da se spokaš tja, kamor bi itak moral iti.

Ko pa pogledam situacijo overall, ugotovim, da sem, kako zelo neočitno, fotrova hči. In seveda, spet nekdo hoče, da skrbim za njega. Mogoče bi pa morala poskusiti s tisto službo v tujini ... running away just might be the solution.

Odfuk

Slončki v očesih, slončki, ki mi sedijo na prsih ... za začetek celjenja. Ližem rane in se trudim. Ko že misliš, da je zmanjkalo solz, pa te nekdo poboža in ti dovoli dojemati.

V pripravljenosti

Pustite upanje vsi, ki ste vstopili.


Zadnja stvar, ki sem si jo želela med prazniki, je bil vstop v bolnišnico ... pričakal me je še večji levi kroše, ko sem vdihnila ljubljanski smog in vstopila v hišo hospic. Hkrati sem ugotovila, da se pred tistimi, ki jim nekaj pomenim, ne morem skrivati. Tako tisti večer nisem sama sedela v kuhinji, ampak me je za roko držala moja ljuba, dobre misli so mi pošiljali vsi dragi, za katere si nisem mogla vzeti časa, in me bodrili.

Na slivestrovo sem v čustveno nabitem ozračju obsedela v počivalniku ob mami in bratu v družbi ljudi, ki nam že vseh 10 let stojijo močno ob strani. Sprijaznjena in pomirjena. Prinesli smo rože, slike, dišave in ostale majhne stvari, ki nam nekaj pomenijo. Cmok, ki ga imam zadnjih nekaj tednov v grlu, še ostaja, ker iz globin črpam moč in pozitivo, da zadnje skupne dni preživimo v miru in ljubezni.

Če sem do zdaj mislila, da mi majhne stvari pomenijo veliko, so se zdaj še potencirale. Čas, ki sva ga preživeli ob lakiranju nohtov in pogledu čez Ljubljano, bo za vedno zapisan v spominu.

V teh težkih časih ob nasmehih še vedno pride kak trenutek nejevernosti, sem pa izjemno srečna, da imam priložnost, da se od mame poslovim, da ji povem vse, kar se mi plete po mislih, da izkoristim zadnje vzdihljaje prisotnosti. Vesela sem, da te dni lahko preživlja v hiši, kjer ljudje lepo skrbijo za njo in za nas, kjer diši, kjer je dovolj prostora, da se z invalidskim vozičkom sprehodimo naokrog, in kjer so ljudje, ki kljub toliko smrti zmorejo in želijo s pozitivnimi besedami omiliti bolečine.

Novo leto prinaša nove preizkušnje, na katere nisem in ne morem biti nikoli dovolj pripravljena. Mi je pa staro leto poleg toliko lepih stvari prineslo tudi zavedanje, da je okrog mene toliko ljudi, ki me prenesejo tečno, zoprno, žalostno in živčno. In da je čisto blizu toliko ljudi, ki zmorejo stopiti nasproti in pomagati.

Od tukaj tudi moja beseda naprej vsem, ki še ne veste, kam bi donirali. Obstaja taka hiša, kjer se ljudje trudijo za druge ljudi, lepšajo zadnje trenutke in se trudijo, da pričarajo domače vzdušje ... in tudi to nekaj stane. S to pomočjo imam jaz možnost, da z eno skrbjo manj izkoristim najdragocenejši čas.