Daj mi jurija

Ždim v zenovskem feelingu ob reki, ko vsa možna trupla, pizdarije in pričakovanja plavajo mimo mene, jaz pa si mrmram ohmmmm. Vzamem kak I don't do thinking dan, potem panično OCD-jam po stanovanju in imam občutek, da me bo centrifugalna sila (ki odlično gre z drgnjenjem fug) počas odvrgla nekam v orbito. In ta me bo veselo izpljunila nazaj v realnost, kjer bom dalje popredalčkano tlačila zemljico.

Enkrat vmes sem po zasluženem nastavljanju soncu naredila napako in uporabila mobitel za tiste ta uporabne stvari in si pokvarila dan. Posledično sem v določenih trenutkih čutila potrebo, da si glavo odšraufam in jo zabrišem v tla, da se razleti kot lubenica. Tko, ker je itak občasno neuporabna. Namesto tega sem, kot približno normalen človek, spustila par bojnih krikov in kupila nov grdi trenč. Še dobro, da sem polna dnarja #sarcasmoff

V takih trenutkih kot nalašč na razdražen želodec udari še alergija na cvetni prah, prvič v življenju. In med kupovanjem zdrave hrane opazujem takisto zdravoprehranskega gospoda, ki, kot tu pišoča, prav tako uživa v cigaretih. In ja, teženje zaradi kajenja zelo slabo prenašam. "Piš se v rit" slabo, "tell someone who gives a fuck" slabo.

Potem, ko mi nekdo zateži zaradi nečesa, s čimer se mi itak ne da ukvarjat, in ko me dedi sred Čopove napizdi, ker se je skoraj zaletel vame, se sladko nasmehnem, mu stisnem fakiča in grem sedet nazaj ob reko in ohmmmm-at. Na čustveno izsiljevanje se tudi odzivam zenovsko s fakičem. Enako na psihoanalize in blesave nasvete. Ne zato, ker sem požrla vso pamet na svetu (kar mi sicer ne bi škodilo), ampak zato, ker je tudi to samo del tistih prčkarij v reki.