Retro kino

Debata je nanesla na odraščanje v majhnem mestu, kjer so mejniki najbrž malo drugačni, ali pa odvisni od vzgoje. In ena od top stvari je bil kino, ki je bila edina zabava v mestu za mulčke. In top dogodek odraščanja tam nekje pri 12. ali 13. je bil, če smo punce lahko šle same v kino. Božji presredek pa je imel še čajnico, kamor smo šli po kinu. Na čaj in palačinke. Ampak top je bil pa kino.

Torej, kino je bil nekje na koncu mesta, tam nekje pri občini. Vsak vikend je v kinu igral drug film. V petek ob 20h in v soboto ob 19h ali nekako tako. Edini izjemi, ki sta igrali dva vikenda in menda še celo v nedeljo, ali pa morda v soboto dvakrat, ne spomnim se več, sta bila filma Armagedon in Titanik. Cel Božji Presredek je drl v kino tudi ob predvajanju filma Zadnja večerja. Od doma smo šli že eno uro prej, da smo ja dobili karte in se prerivali, da bi dobili karte v zadnji vrsti ali na balkonu. Če je bila priložnost taka, da je bil balkon sploh odprt. Valda so bili vsi sedeži v isti ravnini in se že iz tretje vrste ni nič videlo, ampak je bilo treba sedeti v zadnji vrsti.

V kinu ni bilo ničesar, razen platna in sedežev. Nobenih kokic, prepovedano je bilo nosit hrano v dvorano. Vsi smo skrivali bonbone v torbicah in žepih in se učili, kako jih čim bolj potiho odviti. Nimam pojma, koliko filmov sem tam videla, itak so prihajali k nam v kino s približno polletno zamudo, že itak pa v Slovenijo vsak film pride po tem, ko dobi vsaj tri nagrade in ga predvajajo na vseh celinah, razen v Sloveniji.

Še največji kino dogodek pa je bil ta, da nas je mulčke nekdo peljal v kino v Maribor. V Udarnika ali Partizana. Normalno to niso smeli biti starši. Daleč najbolj kul je bilo pa to, da sem imela starejšo sestro, ki me je kdaj peljala v kino v Maribor. Tam so namreč imeli kokice, rdeče žametne sedeže in vrste, ki so se spuščale navzdol proti platnu in celo kafič, ki je bil znotraj kina. Cel vau. In še dodaten plus je bil McDonald's. Po kinu. Mogoče celo drive in McDonald's. Boljše kot čajnica.

Nekje vmes so zaprli kino v Božjem Presredku, odprla pa so se mega kina z več dvoranami, večjimi kokicami in veliko kokakolo. Po grožnji, da bodo mala kina propadla, smo od zavračanja smrada in gužve začeli spet hoditi v redka mala kina, ki obstajajo menda še samo v Ljubljani. Tam nimajo kokic, sedeži pa so še vseeno rdeči in se v vrstah spuščajo proti platnu. Delujejo verjetno samo zato, ker smo se enkrat vmes naveličali z interneta vlečt filme in zato, ker tam vidiš filme, ki jih niti slučajno ne bi vlačil z interneta, ker so v bizarnih jezikih (s tem mislim vse, kar ni angleščina). Lahko se pa tudi motim.

Ena stvar je pa še vedno enaka. Še v vsakem kinu me bolijo kolena in se cel film ukvarjam s tem, kam naj dam noge.