Eno potovanje v preteklost, kadar se zjutraj usedem na kuhinjski pult, skozi okno mi jutranje sonce greje hrbet, iz skodelice s kravicami srkam kakav (brez laktoze) in s fotrom debatiram, kako se pripravijo najboljše gobice z jajčki na svetu. Medtem pa na štedilniku zacvrči in razlije se vonj po slanini, ki bo izboljšala zajtrk, pa čeprav s krožnika na pultu že kradem koščke klobase in kruha in pravzaprav nisem več tako lačna. In vmes še vsa zaspana zajadram v tista leta, ko sem imela glavo večjo od telesa in še nisem mogla sama splezati na pult. No, takrat je bil v kuhinji en visok stol, na katerega sem lahko splezala, mama pa me je običajno okrog pasu k stolu privezala s kakšno pisano ruto, dovolj na široko, da sem lahko ritala in še vedno ostala na stolu.
V kruti realnosti, pa smo se že včeraj, ko me je bratec varno pripeljal domov, vsi trije nasmejali, ker sem na okenski polici zagledala svečke z vonjem zelenega čaja - "Fotr, kaj maš spet novo babo? Ne ti men, da ne. Kaj pa te svečke zeleni čaj, nea bluzi." No, baje da ne. Ups.
Se pa zato moje poti tu in tam križajo s potmi nekega izjemno simpatičnega mladeniča, zaradi katerega sem morda po dolgem dolgem času ugotovila, da očitno je mogoče, da obstaja nekdo, ki bi mi lahko spodnesel tla pod nogami. Če bi hotel in če bi jaz dovolila. Če bi kdaj prišlo do takšne situacije. Tak dober občutek je ta svoboda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar