Vonj po domu

To je tisti vonj, ko po dolgem dolgem času prideš v stanovanje na provinci, kjer si odraščal, najdeš v predalu neke trenirčne hlače, in ko si jih oblečeš, vse zadiši po tistem posebnem prepoznavnem vonju domačnosti.Še posebej prijeten je takrat, ko od vseh sprememb v življenju in vseh mogočih stanovanj, v katerih se sicer čisto dobro počutiš, že pozabiš, kje si sploh doma.

Za razliko od vonja po domu, pa pogrešam vonj po mami. V njenem stanovanju namreč nič več ne diši po njej. Kljub temu pa še vedno najdem kakšno njeno stvar, kakšno stvar, ki jo je začela in se zdaj razvija po svoje, brez njenega nadzora. Na primer, družinska sreča je crknila, spominčice na balkonu pa še živijo. Nekje pod nametanimi bratovimi stvarmi je še vedno tista dekca.

No, ko pa iz vonja po domačnosti stopiš malo po (tokrat) praznem stanovanju, na balkonu najdeš prevernjene smeti, nezalite rože, v želji po tušu pa še izklopljen bojler. S pojenjajočim vonjem po domu sem se zvalila na domači kavč in prižgala domač TV z omejenim številom programov in se do konca večera valjala s keksi v naročju.