Kako krhko je vse skupaj se zaveš šele, ko sediš na ploščicah in pobiraš črepinje vsega tistega grandiozno opevanega, pa vidiš, da ne bo šlo sestaviti, ali niti nimaš volje ponovno sestavljati in je lažje samo vse skupaj vreči v koš za smeti. Ali ko naslanjaš glavo na neko ramo in začutiš, da vsak nevron v telesu ne kriči več "ljubim te", ampak ti ne tako evil twin na uho šepeta, da je čas, da greš domov in zapreš ta vrata. Da je čas, da zapreš vsa vrata in okna, ki ne vodijo nikamor.
Tako se izviješ iz objema, bosa stopiš na mrzla tla, s tal pobereš hlačke, prvič zakleneš vrata od kopalnice, ker veš, da boš z besedami s katerimi se boš vrnila iz nje, za vedno ubila tisti pogled.
Ni komentarjev:
Objavite komentar