Teorija bose kovačeve kobile

Ko sem ravno razmišljala, da imam diplomo še vedno nekje na računalniku, pa nisem čisto ziher, katera verzija je končna, jo bom pa, upam, enkrat letos oddala, hkrati pa bi fotr računalničar a.k.a Lojze computers moral malo pregledati drobovje mojega Fjodorčka. Tukaj gre za resno dilemo, ker bi imela novo delovno okolje, pa bi pol starih stvari zbrisala, potem pa nima smisla vse svinjarije nazaj gor nalagat ... diploma pa ni edina stvar, ki bi jo rada obdržala. Je še par službenih zadev, pa kakšna muzika. In ja, vem, da obstaja zunanji disk, USB, CD in ostale potrebščine, na katere bi lahko mirno naložila vse skupaj in si naredila varnostno kopijo, ko sem že pri tem. Ampak je dosti lažje gledati v zrak. Sicer pa je pridobivanje teh pripomočkov, če si kovačeva kobila, kar zapleten proces.

Kot kovačeva kobila imam pač vedno znova preprečen dostop do obvladanja nekaterih tehničnih zadev okrog računalnika, zato sem si delno sama kriva, da občasno prav po kurje kaj neumnega vprašam. Tako je pač to, če ti zmeraj, ko želiš kaj sam pogruntat, ta pametni v familijo odtujijo računalnik in nazaj pride ves urejen.

Bosonogost mene kobile je namreč prav v tem, da ostanem po več tednov brez računalnika, če ga zaupam fotru v popravilo in kozmetične popravke. Bosonoga sem tudi okrog novih windowsev in niti slučajno si ne drznem sama kupiti kakšen gadget, ker bi lahko bila še kriva kakšne vojne. In potem bosonoga kobila rezgeta od zadovoljstva, ko končno dobi novo miško, ki se vsaj delno prilega anatomiji njenega dolgoprstega prednjega parklja.

Ergo: kovačeve kobile se kmalu izučijo potrpežljivosti in skromnosti, pa so zadovoljne že, če sredi zime dobijo ene zastarele japanke.