Usoda ali sreča? In služba?

Morala bi se prijaviti na diplomske izpite, da končam to klinčevo prvo stopnjo po bolonjskem sistemu, pa gredo vse čestitke FF, da se ne morem. Ker so vse skupaj zakomplicirali v božjo tetko, jaz pa sem trenutno sposobna samo ono teto na šalterju ven potegnit in se dret na njo vsaj dve uri. Po eni strani tudi vem, da sem takšna, da mora biti vse urejeno v določenem trenutku, da se lahko zberem. Sploh v trenutnem stanju.

Pozitivna stran vsega skupaj je to, da me je faks sam prisilil, da si vzamem eno leto "fraj", kar bi si pravzaprav morala, da pridem malo k sebi. Pozitivna stran je tudi to, da se v času mamine operacije ne bom učila v Ljubljani, ampak bom lahko sedela v mariborski bolnišnici. Lahko bom šla čestitat nečakinji za rojstni dan, lahko se bom poslovila od moje lubice, ki gre za pol leta na izmenjavo, lahko bom zadihala, lahko si bom vsaj delno malo uredila tisto, kar si moram. Končno bom imela čas za fizioterapevta in mogoče si bom rešila hrbtenico, preden pristanem na invalidskem vozičku. Izpite še vedno lahko grem delati konec septembra. Vsaj kakega ... in si vzamem stvari bolj na easy.

Usoda in sreča je samo izgovor, gre za to, da sem rabila push, da sem dojela, kaj pravzaprav rabim. In da se znebim perfekcionizma in sekiranja, če nekaj ni opravljeno takrat, ko si zamislim.

P.S.: iščem delo, blogerska pomoč več kot dobrodošla ;)