Niti ne.
Bolj kot poslušam zgodbe kolegov in dodam še kakšno svojo, bolj sem zamerljiva do faksa in predvsem do oddelka za prevajalstvo. Najprej so nam vsem, in to kar sredi poletja, poslali položnice za plačilo absolventskega staža. Seveda še nihče od nas ni vedel, kaj bo storil. Rok za plačilo položnice je bil natančno en teden. Tisti, ko nas je bila večina na oddihu. Zaradi neplačila položnice, so nam zablokirali informacijski sistem, kjer se prijavljamo na izpite.
Ko smo to končno rešili in so se ljudje prijavili na izpite za zaključek 1. stopnje po Bolonjskem sistemu, je nekaterim noč pred izpitom prijavnica na lepem izginila. Zakaj? Zato, ker se nekaterim profesorjem preprosto ni ljubilo vnesti ocen pravočasno. Niti toliko pozorni niso bili, da bi potem, ko jih je eden od študentov opozoril, vnesli ocene še ostalim "pozabljenim" študentom. Te študente so zjutraj, ko so prišli na izpit, preprosto odslovili. Sama vem, da sem profesorico, ki me je učila izbirni predmet, večkrat prosila, da mi pravočasno vnese oceno in kreditne točke. Tudi tukaj se je zapletlo. In kdo je hodil na faks in lepo prosil, če se to da urediti? Jaz. Ker sama v VISu nisem imela dostopa do pravega predmeta, sem morala v tajništvo, da je tajnica vnesla pravi predmet - kljub temu, da sva to delali že v začetku šolskega leta, ko sem se prijavila k izbirnemu predmetu.
Priznam, zaradi vseh mogočih sprememb, ki so se dogajale čez leto, še sama ne vem, kaj točno potrebujem in česa ne, zato sem jo včeraj, ob najinem zadnjem srečanju, vprašala, če je zdaj vse v redu, ali moram še kaj popraviti. Odgovorila mi je, da bom videla v ponedeljek. V ponedeljek imam izpit! Izpit, pri katerem me lahko odslovijo, če ni vse v najlešpšem redu, čeprav bi naj bilo, saj sem se le lahko prijavila na izpit. Dodatne neprijetne občutke imam iz razloga, ker so mi nekatere predmete morali priznati še iz prvega letnika, ko sem padla iz starega sistema v bolonjski sistem.
In mimogrede sem včeraj, ko sem srečala par kolegov, ki so prišli do ustnega zagovora prvega dela diplomskega izpita, in jih povprašala po diplomskih seminarjih, dobila vsaj 3 različne odgovore. Število seminarjev, ki jih moramo oddati, je neznano, postopek pa ima prav tako vsaj 3 verzije. In nikjer nič pametnega ne piše. Tudi ustni zagovori izpita niso potekali ravno sanjsko. Od tega, da so kolegico hladnokrvno odslovili, ker je prebrala samo 5 knjig (ok, na tem mestu bi jaz lagala), do tega, da za super znanje dobiš 7, ker ocen pa že ne bodo zviševali, in tega, da oceno znižajo iz 8 na 6. Pri tem me moti predvsem to, da za znanje nisi nagrajen, medtem ko si za nepopolno znanje takoj kaznovan.
Napaka je bila kakopak že pri pisanju esejev. Nekoč nekje je bilo rečeno, da bosta na voljo 2 do 3 naslovi in da se piše 2 šolski uri. Zdi se, da je to veljalo le za angleščino, ker pri francoščini je bil naslov le en. Tudi število besed ni natančno določeno. Pravzaprav je vse skupaj uganka, dokler ne pridemo na izpit. Torej ne vemo števila besed, koliko časa imamo na voljo in koliko bo naslovov. In ja, pred takim izpitom je treba to vse natančno opredeliti. Zakaj? Zato, ker je bilo tako rečeno, zato ker je v igri velika mera živcev (ki se poviša, če ne veš, kaj se dogaja in če te zajebavajo) in zato, ker bi naj bil to zaključek študija, do katerega smo prišli z veliko težavami, ker smo bili poskusni zajčki.
Pa če povem še to, da sta bila prva dva roka diplomskih izpitov skoraj prazna, ker so v tem času še tekli roki za zaključek letnika, nekateri študentje pa sploh še niso imeli pregledanih diplomskih seminarjev.
Tokrat mislim, da smo si študentje res zaslužili počitnice, ker ni lahko delati, če se vsak dan šolskega leta nekaj spreminja, pa slučajno pozabijo obvestiti. Medtem ko bi profesorji lahko sedeli v svojih pisarnah in se že enkrat odločili, kaj bi radi. Aja, ampak potem bi nam morali priznati, da smo sposobni napredovati. In morda bi naš najsposobnejši študent dobil pravično oceno. Ampak je to nemogoče, ker boli, če si priznaš, da te dvaindvajsetletnik pelje scat v razgledanosti, trudu in sposobnostih.
Jao, me prav jezi vse skupaj. Ker ni kot da bi se nam ne dalo delat, ampak prav NE MOREMO. Ne morš verjet.
OdgovoriIzbrišiDefinitivno jim uspe zatret vsako veselje do dela.
OdgovoriIzbriši