Moji lubici ves čas govorim: "Seveda smo take. Poglej kakšni so naši starši! Tako smo se trudile, da ni bi bile zafrustrirane, kot so naše matere, da smo postale kot naši fotri" Potem pa me zalije en ogromen val, poln majhnih kakcev in otroške scalnice in se zavem - še hujša sem kot fotr! In vse uničim, zgrizem, raztrgam, popljuvam, stopim gor, zmečkam in vržem v koš.
Ne zaupam in nič več ne verjamem. Vsega sicer nisem sama kriva - prav posebej drugače tudi ne more biti. Nenasitna, ker je vse skupaj kot McDonald's hrana. Sebi morda lahko razložim in razumem. Zaradi tega bi tudi komu drugemu odpustila napake. Ne vem pa, kako naj razložim komu drugemu. Še posebej tistemu, za katerega je to morda pomembno. Morda bi razumel ... dvomim, da bi odpustil. Še bolj pa dvomim, da bi pozabil. Ker sem že zdavnaj obupala nad tem, da bi ljudi sodila po sebi. Po drugi strani: morda mi sploh ne bo treba ničesar razlagati, ker morda res nimam razloga, da bi kaj verjela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar