Projekt sprehod

Vse kar sem si zjutraj zaželela, je bil kratek sprehod v naravi, malo v hrib, da spravim ven strupe in negativno energijo, posedeti na slapu in se vrniti za knjige. Da bi se izognila hoji po asfaltu, sem vzela mamin avto.

Najprej sem pozabila, da je ravno na poti do želene točke obvoz, in prevozila pol mesta, da sem prišla do tja. Že takrat sem pomislila, da bi bilo bolje, če bi šla peš (kolo je namreč varno zaklenjeno v kolesarnici, od katere še vedno nimam ključa). Ker nisem bila pri volji, da bi kogarkoli čakala, sem šla sama - načeloma ne hodim rada sama, ker mi postane dolgčas, ne zdi pa se mi smiselno v ušesa tiščati slušalk, če lahko poslušam ptičke. Bolj kot sem razmišljala, kaj vse se mi dogaja zadnje dni, bolj smešno se mi je zdela misel, da bi se spet zgodilo kaj neverjetno neumnega. Pa se je.

Tik preden sem prispela na planiran cilj, sem na ozki cesti srečala avto. Ker se gospa niti slučajno ni bila sposobna umakniti, sem jaz zapeljala vzvratno na košček trave pod hribom. Gospa so odpelje, jaz speljem, avto pa nikamor. Normalno, da ni bilo nikogar tam, da bi malo potisnil. Vse zaradi mokre trave. Sučem volan, malo nazaj, malo naprej ... nikamor. Pol avta na ozki cesti, zadaj hrib ... nikamor. Prase malo se je še obnašalo tako, da sem že mislila, da zdaj pa bo šlo .... pa ni. Tako sem pustila avto tam (ker neke izbire niti ni bilo), skočila do najbližje hiše in prosila, da mi pridejo pomagat. Smo po nekaj poskusih le uspeli spraviti avto na cesto.

Se pripeljem do cilja, pa ugotovim, da je nedelja. Polno avtov, kar pomeni tudi polno ljudi. Sem se obrnila in odpeljala na lokacijo številka dve. Tudi tu so se pojavile težave. Predvsem zaradi voznikov, ki v hrib vozijo z nogo na zavori. Celo večnost je trajalo, da sem prišla do gor. No ja, vsaj nazaj grede sem se lahko spodobno peljala, ker se je edini avto, ki je bil pred menoj, lepo prijazno umaknil.

Bistvo: sama sebi sem nakopala težave že s tem, ko sem pomislila, da lahko gre kaj narobe. In seveda je šlo.

Ne sekiraj se

Si govorim ob tem, ko z nogami cepetam, skačem in grizem. Ko mi človek, ki ga zapuščam, govori, da sem vse dobro, ko v črni obleki polzim po belem zidu in se sesedem na tla, ko preberem neskončno lepo napisanih strani in se vrnem na začetek, ko skoraj prepozno opazim, da je pred menoj avto, ki zavira. Ko boli kot prasica, pa ni tiste mehke odeje, v katero bi se samo za pet minut zavila v tišino.

In se bojim zapestij in vse poka. Vidi se le neskončnost, ali pa nosim napačna očala.

Pok

Ultimativno zdravilo je malo jegra in čik na balkonu z lubico, na nogah pa rdeči natikači z visoko peto, ki skrajno kmetavzarsko visijo na roza nogavicah. Naslednja rešitev je bila gledanje romantičnega filma v dvoje z neumnimi komentarji in ocenjevanjem tipov. Najbolj pomirjujoče pa je bilo dvourno reševanje sveta namesto spanja in stiskec za mirno noč. Da se krokodilje solze posušijo.

Še boljše zdravilo pa bi bilo, če bi se lahko vsedla nazaj za knjige in kaj produktivnega naredila.

Čeprav se ne bi pritoževala nad novimi neuporabnimi čevlji in nekaj v zvezi s frizuro ...

Sem omenila, da bi mi držanje pesti naslednjih nekaj tednov prišlo zelo prav?

Dvojna izguba

Preveč smrti za en dan.

Z našo babi smo imeli čas, da se pogovorimo, poslovimo, pocartamo, čeprav ji je kazalo že na bolje. Ni me hotela poslušati, ko sem ji rekla, da mora počakati, da jaz dobim otroke ... rekla je, da je stara in ima vsega dovolj. Prijatelj in komentator Pero pa nas je zapustil premlad in na tragičen način. In to še preden sem objavila zgodbico o njegovem rabutanju šopka sredi noči, da bi pozabila, da me boli trebuh.

Naj počivata v miru.

Dunaj v dežju

Na hitro sem naredila plan pomembnih stvari in smo se odpeljali na Dunaj. Ker smo ostali samo čez eno noč, je bil seznam stvari krajši, dež pa je še dodatno otežil zadeve. Tako da mi še zmeraj ostane kaj za naslednjič. Samo da najdem žrtev, ki me bo peljala.

Na spisku je seveda bil Schonbrunn, Belvedere, Hofburg, Neue Rathaus s parlamentom in Burgthetrom, opera, Volkstheater, Karlskirche, Stephansdom, Kunsthistrorischemuseum in Hunderdwasserhaus. Mimo večine stvari smo se samo na hitro peljali, ker je itak scalo za znoret, pogledali smo si pač Schonbrunn, Belvedere in Stephansdom. Na Schonbrunnu smo uživali še ob razgledu, ker se je ravno takrat nebo odprlo, Dunaj pa je pod njim ležal sveže umit. Fotoaparat je seveda spet ostal doma. Zvečer smo se sprehodili mimo Neue Rathaus, Burgtheatra in šli do parlamenta, potem pa smo se vrnili do Neue Rathaus, kjer se ravno odvija filmski festival. Ta dan so vrteli nekaj opernega, česar nisem pogledala, ker sem vedela, da bom itak slišala. Pa še zaradi enega elementa. Sestradani po celodnevnem potepanju smo tam našli še stojnice z (drago) hrano. Ampak meni se je zdelo vredno dati tistih 8 evrov za krožnik riževih rezancev s piščancem, čeprav se je čutil tudi okus gamberov. Zastrupila se nisem.

V Belvederu bi lahko ostala še vsaj urco ali dve, pa nas je čas preganjal. Poleg tega, da je bilo znotraj v določenih prostorih vroče, kljub temu, da je zunaj bilo okrog 16 stopinj. Sva se nadihali v marmornih sobanah.

Na sploh so bili Avstrijci precej prijazni, tako da s konverzacijo ni bilo problemov. Več težav sem imela jaz, ko sem morala vse prevajati iz angleščine v srbščino (ki je ne govorim tako zelo dobro), vmes zamešati malo nemščine (ki je v bistvu ne znam) in jo izluščiti iz nizozemščine. Potem pa sem videla napise v francoščini. Moj možgan je umiral.

Dobila sem tudi dve ženitni ponudbi. Beograd me hoče. Škoda, da sta obe vključevali razvajene tipčke, ki ne bodo nikdar odrasli, od katerih mi bi k večjem bil bolj všeč tisti grši a bolj inteligenten. Tistega drugega sem mami že opisala kot dinozavra a.k.a povprečnega zabitega tipa. Jaz že vem, zakaj se držim Dežurnega Razvajevalca.

Lastna znamka?

Ko sem nazadnje šopingirala, sploh nisem vedela, da sem kupila hlače, ki se imenujejo po meni. No, po virtualni meni. Brez šumnikov. Kakorkoli. Napisa nisem videla, dokler nisem šla menjat hlač. Ampak je neizmerno kul nositi hlače, ki nosijo tvoj nadimek. Mislim, da so mi bile usojene, ker sem jih ta prve zagrabila in ker mi na koncu nobene druge niso pasale. Ali kot bi rekla moja draga: "Pa na teh hlačah Šuši gor piše." Pa še res je!

In ker zadnje čase vse menjavam, sem se izučila tudi umetnosti prijaznega pristopanja in poznejšega vklaplanja strogosti. Ampak vedno naletim na prodajalko, ki nima pojma, kaj dela, in ki se ji zdi v življenju vse tragično, nemogoče in težko. Matr bi gnala to po vojaškem poligonu.

Note: je kdo opazil, da se susi nazaj prebere isus? Isuse!

Odpustki

Sem razmišljala o njih. O tistih, ki jih jaz podarim drugim, sama sebi, drugi meni. Nekatere stvari pač delujejo nefer, pa so čisto fer. Kaj vem. Lepo je dobiti majhne stvari brez besedičenja. Lepo je nasloniti svoje čelo na neko drugo in poljub držati skoraj do večnosti, z dlanjo na dlani.



Je tudi čas peščenih ur. Takšnih, iz katerih pesek že izteka in takšnih, ki svoj pesek šele nabirajo. Kruta realnost minevanja. Stisk rok, kot bi bilo kmalu zadnjič ... že skoraj kristalizacija dotika. Ko se ugašanje združi z mlado, svežo energijo pa solze nemudoma stopijo v oči. Ko skoraj vidiš udarec čustev dveh ljudi.

Najlažje se je vračati k vsakodnevnim opravkom: in moj nečak hoče zajtrk.