Bežeči tedni, polni skakljanja okrog in okrog, z nekimi skritimi, delno do pretežno težkimi mislimi v glavi. Eno, majhno, a nadležno.
Nenkrat pa dočakaš dan, ko se lahko zapreš med svoje velecenjene štiri stene in tudi za temi štirimi stenami ni nobenega ropota: nobenega pralnega stroja, nobenega kuhanja, nobene glasbe ali zvokov televizije. Kar praktično pomeni, da se štiri stene razširijo na celo stanovanje, kjer lahko v miru brundaš in opazuješ, kako se cigaretni dim razblinja v sapici na balkonu. Telefoni na tiho, računalnike na mute, samo skozi okno se tu in tam zasliši kak zvok. Idealni pogoji za odvozlavanje misli.
Problem nastane le, ko se to zgodi tako redko, da šele takrat opaziš, da te tako zelo ni doma, da bi že skoraj potrebovali čistilko, ker se stvari samo odlaganjo, ni pa časa, da bi se dejansko pospravile. Ne maram nepospravljenega stanovanja. Med pospravljanjem si uredim še navlako v glavi, vsak problem postane manjša težavica, negativne misli gredo skupaj s prahom v pralni stroj in jih poje pralni prašek. A bi s čistilko to tudi bilo tako? Namesto pospravljanja se vseeno raje lotim knjige in premetavam svoje kosti med odejami. Do naslednjega poleta v natrpan dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar