Rehab

Čisto se strinjam z Amy, da ne bi rehaba.

Ampak kak del mojega novega stila življenja z odpovedoavnjem marsičemu je pa še vedno prav fajn. Vsaj do masaže kosti pridem, sicer drug dan jokam od bolečin, ta tretji dan pa veselo hodim in še vedno držim rahlo namrgoden frisek, ko me čefurski LPP voznik pelje čez vse ljubljanske luknje, kot bi na stari gari od avtobusa dejansko obstajalo kakšno vzmetenje. Letela je torbica, jaz pa sem besno in panično iskala kak konkretnejši oprijem. Zakaj ga "zmerjam" s čefurskim? Zaradi stereotipa o tipih določenega tipa, ko slonijo na vratih avtomobila, nabijajo ekstravagantno glasbo in se v avtih, okrašenih s spojlerji kvazi podijo po cesti. Od vsega skupaj se pa najbolj sliši preluknjan auspuh.

Na rehab bi morala tudi zaradi povečanega poseganja po sladkarijah ... povečan obseg? Kar realno lahko rečem ofenziva. Čeprav napadalno brskanje po omarah ni ravno ofenziva, ni namreč preveč načrtno, je pa okrutno do čokolad, ki jih najdem. Poleg čokolad bi tudi z veseljem napadla kak junk food. Tako zelo nedamsko bi zbasala vase kak hamburger ali jufko. Čeprav se pri tem lažje nazaj držim kot pri čokoladi, čokolada pač ne smrdi.

Za vse tegobe pa krivim vikend doma. Očitno mi ni usojeno, če se tako hitro deasimiliram. Postopek asimilacije v Ljubljani je stekel kar hitro, reasimilacija na rodno grudo pa mi ne gre najbolje. Nikdar ne pozabim povedati, da bi bilo največ koristi od tistega kraja, če bi zgorel do tal. Samo napotki morebitnim teroristom - v primeru da ne napadejo raje Slovaške.