Nekaj me je spomnilo na nekaj ... in potem sem pozabila. Ali pa nalašč pozabila.
Čaka me tisoče zaprašenih zapisov, ki jih moram urediti. Čaka me bela bluza in dolg črn ustnik na čipkastem prtičku. Ne maram kaotičnosti in pogrešam vonj po vaniliji. Čaka me kosilo čez nekaj dni. In hočem, da ne vidiš mojih prestrašenih očk, ko dobim krožnik predse in vem, da bo sledil še en. Zato ti dopovedujem, da je to must in obljubim, da ne bom bruhala. Ker nočem večno jesti samo doma, ker preveč ljubim hrano in ker se mi ne ljubi vedno kuhati. Čakajo me še nekatere zadeve o katerih pač ne govorim. Vse ob pravem času.
Trenutno ležim v postelji in si pravim, da bo boljše, če vsaj en dan preležim, čeprav me vleče povsod okrog. Morda bi kak tihi faktor pomagal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar