Pa naj bo

Nič več ni čutila. Pred njo je stalo belo polje praznine, za njo pa globok prepad. Porušeno mesto. Stopila je na belo platno ter za seboj pustila prve prašne stopinje, krvave od boja. Ni več kričala, ni več čutila. Z velikimi očmi je zrla naprej. Nova. Bila je izpraznjena. A le do noči. Ponoči pa se je zbudila z odtisom prvega poljuba na ustih, za katerega ne ve, kdaj se je zgodil, in z močno bolečino v prsih, ki jo je vrgla pokonci. Takrat je začutila prve solze na licih in sprostitev bolečine. Solze so se spremenile v jok, v slapove solza.

Takrat si je rekla: "Moram oditi. Stran ... čez ocean."