Moj ljubi ego

Revček trpi kot svinja.

Poleg tega sem ugotovila, da tudi, če se delam, da problema ni, kozlam. Rešit ga pa tako in tako ne morem. Zato sem samo izbuljila očke in se vprašala, kaj pri božji tetki naj naredim. Odgovor mi ni padel na glavo ... sem se pa spomnila fenomenalne poteze. Ti jebeš mene, jaz bom jebala tebe. In naredila tisto, kar mi nikdar v življenju še ni padlo na pamet. Nagagjajočega sem zatožila bratcu, ker on ima tam čez besedo in ker se bratec strinja z menoj. Potem pa sem se mu odkupila s povabilom na koncert. Sweet pie.

Sicer pa sem se spet vrgla v pripravljanje presenečenja in zbiram spomine in cmiham. Ampak bo vse minilo tako hitro. Izkoriščam zadnje trenutke za skupno veselje in se popolnoma posvečam svoji ljubici. Hkrati pa ugotavljam, da me nekdo očitno pogreša, da vse izvem, če želim ali ne in da ljudje tako vidijo samo tisto, kar hočejo videti. In so mi smešni.

Nazaj k deficitu egota: za nagrado sem si kupila lepe čeveljce. Niti ne tako zelo primerne za jesen in zimo, zato pa toliko bolj luštne in znižane. Malo lepše superge ... v srebrni barvi, čisti odfuk model. In ne, do danes si nisem mislila, da bom imela srebrne fancy superge. Bodo pa seksi zraven novih hlač. Za k plašču pa bom primerno obutev še poiskala.