Kako konkretno že pogrešam Ljubljano in škrlatne sončne zahode nad industrijsko cono. Mojo poskakujočo bejbi, moje Srce in ropot.
Dost je tudi gledanja vame brez pravih besed. Moja tišina se šele začenja. Očitno pa s časom, ko me začne zebsti v noge, pride tudi čas, ko je ledeno še kje drugje. No, si vsaj vzamem čas, da vse cunje zlikam.
Z Grazem sva mešanih občutkov. Nekako se mi je zazdelo, da čuti enako kot jaz - zmedeno. Vse skupaj je tako krhko, da se lahko podre, če samo pomežikneva. Kako je smešen, ko bi me rad videl, pa se hkrati tako boji. In kako sem sebi smešna, ko bi tako rada videla, pa ga hkrati sploh nočem.
Kak že tud jst pogrešam sončne zahode nad Luko, pa vetrovne sprehode ob morju, pa obračanje dežnika ob dežju in vetru.... hmm ja ja :) Še 2 dni in študijsko leto se začne! :))))
OdgovoriIzbriši