Pod črto

No pa dajmo, narediti en pregled leta za konec.

2012 se je začelo obupno ... in če se začne obupno, se mora premakniti navzgor. Po pogrebu, ko sem se nekoliko spravila k sebi, so mi še odzvanjale mamine besede. Tiste ta lepe, s katerimi mi je dala dobro popotnico za življenje. Z nekaj joka in veliko smeha, sem se vrgla v lajf brez tiste super opore, ki jo dajejo supermame. Od sebe sem odbijala needy ljudi in si priznala, da me imajo ljudje včasih za nekoga, ki bo skrbel za njih. In se skušala tega odvaditi. Rahlo neuspešno.

Vzela sem si nekaj časa zase, definitivno bi si ga morala vzeti več. Hodila naokrog in srečevala super ljudi. Vmes sem skušala še milijontič rešiti nezvezo, ki je bila žal že nekaj časa obsojena na propad. Sem se pa nehala sekirati, kar je tudi nekaj. Obdržala lepe spomine in stik brez jeze. Od ljudi sem dobivala veliko pozitivnih odzivov in pripravljenosti na pomoč. Vsaj od tistih, ki so pomembni.

So pa vseeno nekatere stvari, ki niso čisto v tistem kotu, kot bi morale biti, ampak je za to še čas in se ne rabijo pospraviti do konca leta. Nekatere izpustim, ker niso pod mojo kontrolo in si prihranim živce. Posebne zaobljube me ne ganejo, samo tista stalna ... be good, do good in laganje sami sebi, da nihče na tem svetu nikomur noče nič slabega.

Sicer pa je še nekaj dni v tem mesecu, ko se bo še kaj dogajalo ... pa da vidim.

Retro kino

Debata je nanesla na odraščanje v majhnem mestu, kjer so mejniki najbrž malo drugačni, ali pa odvisni od vzgoje. In ena od top stvari je bil kino, ki je bila edina zabava v mestu za mulčke. In top dogodek odraščanja tam nekje pri 12. ali 13. je bil, če smo punce lahko šle same v kino. Božji presredek pa je imel še čajnico, kamor smo šli po kinu. Na čaj in palačinke. Ampak top je bil pa kino.

Torej, kino je bil nekje na koncu mesta, tam nekje pri občini. Vsak vikend je v kinu igral drug film. V petek ob 20h in v soboto ob 19h ali nekako tako. Edini izjemi, ki sta igrali dva vikenda in menda še celo v nedeljo, ali pa morda v soboto dvakrat, ne spomnim se več, sta bila filma Armagedon in Titanik. Cel Božji Presredek je drl v kino tudi ob predvajanju filma Zadnja večerja. Od doma smo šli že eno uro prej, da smo ja dobili karte in se prerivali, da bi dobili karte v zadnji vrsti ali na balkonu. Če je bila priložnost taka, da je bil balkon sploh odprt. Valda so bili vsi sedeži v isti ravnini in se že iz tretje vrste ni nič videlo, ampak je bilo treba sedeti v zadnji vrsti.

V kinu ni bilo ničesar, razen platna in sedežev. Nobenih kokic, prepovedano je bilo nosit hrano v dvorano. Vsi smo skrivali bonbone v torbicah in žepih in se učili, kako jih čim bolj potiho odviti. Nimam pojma, koliko filmov sem tam videla, itak so prihajali k nam v kino s približno polletno zamudo, že itak pa v Slovenijo vsak film pride po tem, ko dobi vsaj tri nagrade in ga predvajajo na vseh celinah, razen v Sloveniji.

Še največji kino dogodek pa je bil ta, da nas je mulčke nekdo peljal v kino v Maribor. V Udarnika ali Partizana. Normalno to niso smeli biti starši. Daleč najbolj kul je bilo pa to, da sem imela starejšo sestro, ki me je kdaj peljala v kino v Maribor. Tam so namreč imeli kokice, rdeče žametne sedeže in vrste, ki so se spuščale navzdol proti platnu in celo kafič, ki je bil znotraj kina. Cel vau. In še dodaten plus je bil McDonald's. Po kinu. Mogoče celo drive in McDonald's. Boljše kot čajnica.

Nekje vmes so zaprli kino v Božjem Presredku, odprla pa so se mega kina z več dvoranami, večjimi kokicami in veliko kokakolo. Po grožnji, da bodo mala kina propadla, smo od zavračanja smrada in gužve začeli spet hoditi v redka mala kina, ki obstajajo menda še samo v Ljubljani. Tam nimajo kokic, sedeži pa so še vseeno rdeči in se v vrstah spuščajo proti platnu. Delujejo verjetno samo zato, ker smo se enkrat vmes naveličali z interneta vlečt filme in zato, ker tam vidiš filme, ki jih niti slučajno ne bi vlačil z interneta, ker so v bizarnih jezikih (s tem mislim vse, kar ni angleščina). Lahko se pa tudi motim.

Ena stvar je pa še vedno enaka. Še v vsakem kinu me bolijo kolena in se cel film ukvarjam s tem, kam naj dam noge.

Simpl k pasul

Ali še bolj, če gre za korenčkovo juho.

Najprej sem jo v napadu diet dobila na mizo od daljne sorodnice, ki je v kuhinji še raje kot jaz. In ki je vsa vesela, da lahko za mene kaj speče in skuha, ker ima špuravo družino. Moja dieta pa ji je v čisto veselje. Takšna nadomestna mama je.

Korenčkova juhica pa gre preprosto tako:
- 4 korenčki (malo večji)
- polovica (ali manj) pora
- sol
- poper
- ostale začimbe po okusu in želji

Por nasekljamo in prepražimo. Dodamo na kolobarje narezan korenček. Osolimo in pražimo - da korenček izpusti malo soka. Zalijemo z vodo, po potrebi dosolimo, po želji popopramo in pustimo, da počasi vre. Ko je korenček mehak, izklopimo ogenj, zmiksamo s paličnim mešalnikom, dodamo še kakšno začimbo po okusu. In voila ... na to nisem alergična.

Razmerje med porom in korenčkom je stvar okusa. Če je korenčka več, je juha bolj rumena. Seveda je pa še najlepše barve, če je korenček domač. In bolj polnega okusa. Za še bolj fini okus pa jaz dodam timijan, šetraj in peteršilj. Ker je seksi.

Kakšna sreča

Da so nam možgane oprale predsedniške volitve in samodržec Kangler. Kao. Teli si še gatk ne znajo oprat, kaj šele možgane. Za to je izvedenec kdo drug.

Ampak imamo pa vseeno kar srečo. Lahko bi imeli takšne kandidate kot jih imajo Čehi. Ali kot je rekel moj dragi prijatelj: Avstrijec, Japonec, Avatar in cela četica komunistov.

Možganomor

Zadnjih nekaj tednov je gužvastično na vseh frontah. Včasih se preventivno naredim, da ne slišim, telefona itak ne slišim, če ga nimam pred nosom, nekatere stvari pa preprosto padejo iz glave. Seznami so samo daljši, vikendi se samo delajo, da pridejo, v resnici pa nimam nič od njih. Razen kakšnega poginulega psa sredi rojstnodnevnega kosila ali avtocesto na relaciji LJ -MB.

Ko pa si vzamem kak dan zase, si ga popestrim z lastno nerodnostjo in po tleh razmetavam biološke odpadke (hvala za izdelavo dragih bio razgradljivih vrečk, ki se raztrgajo v trenu oke) ali razbijam rože. Morda bi se morala dati prostovljno v prislini jopič in ždeti. Tako malo, da umirim čebele v riti in se nisem sposobna urediti in leteti v petih minutah.

V tem zoprnem novembru pa so še v moje najljubše cigarete začeli tlačiti mentol. Resno? Resno?!

Misterij zobne ščetke

Včasih pride do tako banalnih vprašanj in analiz. Mogoče smo ženske res še posebej prodorne na področju analize v resnici nepomembnih reči, ampak so nekateri misteriji, o katerih se kakšno jutro, ko zrem v ličen kozarček s ščetkami, zaspano sprašujem.

Nikakor še nisem našla odgovora, hkrati pa ne čutim potrebe, da bi zobno ščetko vrgla stran. Morda pomeni odprt stranski vhod, morda me opominja na to, da z nekom nočem več pljuvati zobne paste v isti umivalnik. Mogoče je nekdo izgubil pravico, da me med ščetkanjem žgečka (in povzroča neeleganten krohot s polnimi usti zobne pate). Konec koncev bo ščetka že prišla prav za čiščenje fug. Morda pa bom kdaj tako žleht, da bom to prekleto zobno ščetko komu podturila in se pri sebi do solz nasmejala. Mogoče pa sem razvila "welcome to my life" in "goodbye sleepover" zobno ščetko.

Ali pa nič od tega in v mojem kozarčku pač spijo tri zobne ščetke, ena pa hodi z menoj po svetu in išče svoj prostor pod soncem. Vsekakor pa tale zobna ščetka in tiste tri rezervne, zapakirane nekje na varnem, niso nič v primerjavi serijo vijoličastih ščetk, ki so nekoč nekomu priletele z omare in se je na to temo razvil dober štos.

Sicer pa - a se kaj zares konča z zobno ščetko v smeteh?

It's oh so quiet

Eno potovanje v preteklost, kadar se zjutraj usedem na kuhinjski pult, skozi okno mi jutranje sonce greje hrbet, iz skodelice s kravicami srkam kakav (brez laktoze) in s fotrom debatiram, kako se pripravijo najboljše gobice z jajčki na svetu. Medtem pa na štedilniku zacvrči in razlije se vonj po slanini, ki bo izboljšala zajtrk, pa čeprav s krožnika na pultu že kradem koščke klobase in kruha in pravzaprav nisem več tako lačna. In vmes še vsa zaspana zajadram v tista leta, ko sem imela glavo večjo od telesa in še nisem mogla sama splezati na pult. No, takrat je bil v kuhinji en visok stol, na katerega sem lahko splezala, mama pa me je običajno okrog pasu k stolu privezala s kakšno pisano ruto, dovolj na široko, da sem lahko ritala in še vedno ostala na stolu.

V kruti realnosti, pa smo se že včeraj, ko me je bratec varno pripeljal domov, vsi trije nasmejali, ker sem na okenski polici zagledala svečke z vonjem zelenega čaja - "Fotr, kaj maš spet novo babo? Ne ti men, da ne. Kaj pa te svečke zeleni čaj, nea bluzi." No, baje da ne. Ups.

Se pa zato moje poti tu in tam križajo s potmi nekega izjemno simpatičnega mladeniča, zaradi katerega sem morda po dolgem dolgem času ugotovila, da očitno je mogoče, da obstaja nekdo, ki bi mi lahko spodnesel tla pod nogami. Če bi hotel in če bi jaz dovolila. Če bi kdaj prišlo do takšne situacije. Tak dober občutek je ta svoboda.