To nisem jaz

Grizem, ko se počutim ogroženo. In režem z nohti.

Pravzaprav pa res pogrešam galebe in sončne zahode.

in mogoče čisto malo še spanje na napačni strani postelje.

Kdor išče, ta najde

Moje nomadsko življenje preteklih let (in stalno seljenje od doma, k mami, sestri in nazaj domov v zadnjih mesecih) je pustilo resne posledice na moji organizaciji. Pojma nimam, kje je kaj.

Tako sem se končno spravila k učenju in pozabila, kam sem dala markerje. Ni učenja brez markerjev! Zbloda zblojena kot sem, sem jih celo sanjala. In po treh dneh našla. Kje? Kako? Tako, da sem na glavo obrnila vse škatlice, predale, omaro z zapiski (ja, celo omaro rabim) ... na koncu pa sem jih našla v škatli z mojimi dragocenimi fukiš-elegantnimi peep-toe čevlji. Shranjene v prozorni škatlici, skupaj z ostalimi kuliji (in plonkci), ki sem jih pogrešala.

Vmes me je našel tudi hare krišna, ki mi je prišel zvonit na vrata in mi v roke potisnil tri knjige, ki jih je menda prebral sam Einstein (če je to bral Einstein, sem jaz bicikel - ampak, vse je relativno, nič ni absolutno, kajne). Seveda mi nič ni bilo jasno, ker sem ravno v glavi razglabljala o tem, kako luksemburščina, ki je evropski jezik, še vedno naj ne bi bila zapisana, temveč le govorjena.

Našla sem tudi bolj ali manj vse odgovore na vprašanja, ki so mi še manjkali. Torej imam zdaj vse potrebno za učenje. Samo pomnilnik letnic mi še vedno ne dela. Ampak, če mi karkoli zgodovinskega ne bo jasno, lahko grem k sosedi.

A kdo ve, kako se čas ustavi?

Sneg = hibernacija

Sneg je lep, dokler mi ni treba ven po žlufrci skakat. Sneg je najlepši na Rogli, na tekaški progi ob sončnem dnevu. Toliko o snegu. Sicer pa se je leto začelo s hibernacijo, sneg pa je to samo še povečal. Če bedim 10 ur na dan, pa sem utrujena. Verjetno tudi zato, ker me čez dva tedna čaka izpit, jaz pa sem se pravkar začela učiti, čeprav sem nameravala začeti že pred enim mesecem, pa mi je prasica usoda to preprečila.

V tistih čudnih urah, ko dejansko bedim, se mi porajajo zanimiva lingvistična vprašanja, ki jih ne morem nikomur razložiti, ker me debelo gledajo. Zato raje pizdim, da v celotnem domačem kraju ne dobim vložkov (spet). Uf ja, še to sem skoraj pozabila. Obvladam pretvarjanje, da sem polna keša. Ah, mar mi je za zdravje in lepoto in sem skočila k privatnemu dermatologu (ki mi je vedno odpravil vse težave s kožo) ... problem je, da sem od njega (in iz lekarne) prišla lahka kot peresce. Finančno mislim.

Ampak ... bom pa spet imela lepo kožo. Nekega dne.

Pismo

Včasih se počutim ujeto, ker še vedno vidim dve poti in me bolj privlači tista "neprimerna". Morda je bolj nevarna, pa vseeno mislim, da se bom na njej več smejala. Ker če pomislim, kako sem takrat odskočila in se nisem vrnila, potem lahko odskočim tudi zdaj. Čeprav je takrat obstajala pot nazaj v varno naročje, velik objem, zdaj pa tega ni. Morda je za naslednjim ovinkom ... morda pa tudi tam ni. Morda me je samo strah, da je res vse, kar sem si nekoč predstavljala. Neizpodbitno res pa je, da lahko preživim brez tega, kar je zdaj. Preživim, ali živim bolj polno. Vedno zame.

Pogrešala bi dotikanje gležnjev. Bi pa lahko kadarkoli skočila s padalom.

nespečnost in naspanost

Je to, ko se zjutraj zbudiš ob taki uri, ko si se običajno zbujal vsak dan zaradi obveznosti, pa cel svet okrog tebe spi. Praznična poležavanja za vse, jaz pa pogrešam prepletanje prstov, kradenje odej, stiskanje, pretepanje s predolgimi okončinami (predvsem mojimi) in eno roko na moji ritki. Človek se razvajanja hitro navadi (čeprav še vedno panično trdim, da lahko izginem v vsakem trenutku - torej, ko me bo prijelo).

Pozimi je vstajanje pred 8h zjutraj kriminal. In zakaj nihče ne skuha tako dišeče kave kot jaz?

Akcija reakcija

First he wrote lyrcs of the song Help!, so I asked him if he's gay.

Then he talked gibberish to me.

At last I understood him: he wanted translation and sex ... and I wanted sex and candy.

Če deluje prvo telo na drugo z dano silo, potem drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.

Uspelo

Uspelo mi je nekaterim ljudem dopovedati, da ne morem vedno biti na razpolago. Menda mi je vmes tudi uspelo pokazati, da jaz pa res nikogar ne rabim. Kar seveda ni res. Rabim veliko mero cartanja in lubčkanja, kar sem tudi dobila. Kompliciranje nekaterih bližnjih me ne gane. Stvari se pač ne zakomplicirajo, če ne forsiraš kompliciranja. Sem izvedenka za to področje, a sem trenutno na dopustu.

Še vedno pa dejstev ne ovijam v nafrtajčkan papir. In spet imam slabo vest, ker se ne učim, ampak poskakujem (v novih debelih plišastih copatih) in si pojem.