Ugotavljam ...

- Po skoraj dveh tednih bolezni, je človeku konkretno dolgčas. TV program ne pripomore.
- Naredim sicer 100 x manj kot sicer, ampak 8 ur tipkanja za trenutno stanje je kar dosežek. No, pa bom napisala še učbenik za nizozemščino.
- Fotr mi ves čas čez ramo špega na računalniški ekran. Enkrat na teden ga brez slabe vesti napizdim. Jaz tudi moram spuščat ventile.
- Čokoladni gran cereale razturajo. No, saj navadni tudi.
- Dokazala sem, da imam neizmerno rada bratca. Ko sem mu prevajala en projekt, sem hkrati sodelovala pri nastajanju besedila. Vročina in nekajurni telefonski pogovor, za zaključek pa prevod. Malo je bil naporen. Brat, ne prevod. Sva se pa vmes ene parkarat nasmejala in praktično spremenila cel sestavek.
- Rada imam prijatelje, ampak zastonj jim prevedem stran ali dve. Ne gre za denar, gre za spoštovanje do mojega dela in mojega časa.
- Doma mi ne dovolijo jesti zdravo. (A potem, ko pa jaz skuham my way pa vse pomljaskajo)
- Fak, PMS mam :S

Živel paradiž(nik)

Po že skoraj dvotedentskem bolehanju, mi je konkretno dolgčas. Zato si privoščim hranilno razvedrilo. Hujšala bom, ko bom zdrava :D

Tako sem dva dni gledala paradižnik na balkonu. Malo ga je zeblo, malo se mi je smejal ... bil pa je domač. Kupljen na tržnici, pridelan doma, pravzaprav. Res, ves čas mi je mežikal in me ščipal ... nisem imela srca, da bi ga še kakšno noč pustila na mrzlem balkonu. Zato sem se ga lotila z nožem!

Vzela sem par paradižnikov, jih olupila in narezala. V posodo sem nalila malo olja in na njem popražila sladkor, na sladkor sem vrgla malo drobno narezane čebule (kolikor drobno pač gre rezat čebulo s predolgimi nohti) in nekaj koščkov slanine. Malo "zašejkala" in dodala paradajz.

Ker je lastnik kuhinje strogo proti paličnemu mešalniku (in ostalim uporabnim stvarem), sem paradižnik kuhala ... in kuhala ... in kuhala. Da se je čisto zmehčal (res je tudi, da sem ta čas razrešila marsikateri problem dežurnega razvajevalca). Potem sem ga malo pretlačila, pa posebnega učinka ni bilo. Zalivala sem kar z vodo, ker tudi nobene juhe nisem imela (tista iz kocke pa bi pokvarila domači paradižnik). Skromnost je lepa čednost; baje. Tudi barva mi ni bila všeč, zato sem domač paradajz (kao) uničila z dodajanjem paradižnikove mezge. S tem je juha dobila pravo kislino.

Skoparila pa nisem pri začimbah. Dodala sem mleti česen (ker sem ga pozabila na začetku prepražiti in dodati čebuli in slanini), hvarski origano, balkonsko baziliko in balkonski peteršilj, ki sta čakala v zmrzovalniku, malo posušene bazilike, rožmarin, poper in sol.

Voila

Slika je, kakršna pač je zvečer svetloba.

Resno sem razmišljala, da bi dodala malo kisle smetane ... ampak po zadnjih srečanjih z njo, moje telo ni bilo preveč zadovoljno. Potem sem razmišljala, da bi bilo za pravo kislost primerno tudi dodajanje kisa. Balzamičnega. Njami. No, na koncu sem jo pojedla, kakršna je bila. Aja, zagostila sem jo s prežganjem. Po domače.

Mladost včeraj in danes

Z mojo učenko nizozemščine včasih kako tudi rečeva; pred urami ali po urah, se razume. In sem dečvo kar morala pohvaliti, da je tako pridna. Najstnica, srednješolka. Uf, če se spomnim sebe takrat - razbojnik, divjak, neposlušen otrok. Moja učenka pa je pridno dete, umirjena, s kupom hobijev, krožkov in vsega tega. Res je, da sem jaz hodila v srednjo šolo v Maribor, kjer niti ni bilo možnosti za krožke, porabila skoraj 4 ure na dan za prevoz sem in tja, kadar sem se vozila z avtobusom, medtem ko je ona v srednji šoli v našem kraju in obiskuje krožke v našem kraju. Kljub temu, jaz sem bila mali razgrajač. Kakorkoli obrnem.

Razlika je tudi tu: punca čez teden dela vse sproti, se pridno uči, ponavlja. Kar je super, če učiš tako dete. Jaz sem v prvem letniku fasala dva šusa in ugotovila, da je dovolj, če se učim dve uri na dan, namesto pol ure. Primerne temu so tudi bile ocene. Sem pa letnike delala redno. Sicer sem vedno zadnjo šolsko uro v letu stala pred tablo pri matematiki. In ko mi je voda tekla v grlo, sem znala za tisto dvojko, da ni bilo treba na popravce. Šele na faksu sem se malo zresnila ... pa še tam se vedno spravljam v nemogoče položaje. Delo pod pritiskom, itak.

Hočem pa reči tudi to, da je moja učenka pridna in samostojna, pa še odločna po vrhu, kar me malo preseneča. Pa ne, da to ne bi obstajalo. Samo imela sem priložnost spoznati večinoma pridne, zagnane v šoli, ki so socialno komaj na stopnji človečnjaka.

Read my lips

Ah, če bi lahko bral moje misli ... pr0n!

Zamrznitev

Nekaj mi ne gre. Vsega preveč v moji glavi. Sem se spomnila na to pesem.



So načrti, so želje, so misli, so dogodki (lepi in manj lepi) ... in so ljudje, ki so globko v mojem srcu. In jih ni tukaj in zdaj in jih pogrešam.

Včasih bi rabila malo več moči. In malo manj sekiranja same sebe.

Čas, zdravje in kompliciranje

Zamašena sem, še vedno. Zdravnica se je sicer pritoževala nad mojim obiskom, mi je pa potem predpisala antibiotike (ne razumem, da pizdi, da imam virozo, potem pa predpiše antibiotike. Lahko bi tudi samo lekadole, pa konec) ... pravzaprav dvojne ... pravzaprav mazilo in antibiotike. Mazilo za kožo, antibiotiki za sinuse.

Slaba stran bolezni in življenja pri starših: fotr dela doma. Ne, že tako nisem vesela, da živim, kjer živim; je lažje če fotra ni doma. Se vsaj briga zase. In ne špega v ekran mojega računalnika. Dobra stran: udoben kavč pod strešnim oknom, skozi katerega sije sonce naravnost na moje zamašeno telo. Še angelčki so mi fouš. No, pa tudi glede hrane se ne pritožujem ... razen tega, da ne jem tako mastnih stvari.

Manjka mi dežurni razvajevalec. Predvsem zato, ker še nisem pripravljena na to, da bi svojo samskost zamenjala z nečim, čemur pravijo zveza (najbrž sem rekorder v izmišljevanju poimenovanj za to zadevo, samo da mi ni treba komplicirati svojega življenja in se pretirano prilagajati, kot bi nekateri pričakovali od mene), pa tudi zato, ker je nekaj km stran.

Najsrečnejši trenutki teh dni so, ko kihnem. Mali orgazem ... tudi. Jezikoslovne in prevodoslovne vsebine švigajo po moji glavi, pišem glosarje in si mislim, kako zelo mi gre na živce ta "zelena dolina". Predvsem zato, ker sem prehlajena do nekajurne nezmožnosti govorjenja, pa ravno takrat se mi nariše ponudba za službo. Tam, kamor bi se rada čim prej spet preselila. In iz tega nastane cela filozofija ... ni berljiva.

Bljah

V bistvu razmišljam, kako malo je treba vedeti o nekom, pa vseeno veš, da je preprosto fajn. Skrbi me le nepotrebno kompliciranje.

Ampak ko sem se danes zjutraj zbudila z vročino, sem pogrešala crkljanje.