Vikend ekspres

- Slovenske železnice so katastrofa: zastarele in počasne. Potniški vlak iz Štajerske v Ljubljano vozi 2 uri in pol z obveznim prestopanjem (kar v praksi pomeni iz bacilov na bacile in pihanje wc zračenja v glavo), "hitri" vlak (ki vozi LE uro in pol) pa stane dvakrat več in ne vozi me 13h in 16h. Škoda, da sem imela priložnost spoznati francoski železniški promet, ki je neprimerljivo boljši. Aja, tokrat smo zamujali le 3 minute.

- Še vedno nisem čisto prepričana, da poznam pot do vikenda, kjer se odvijajo naša tradicionalna martinovanja.

- Goska po mediteransko so škampi in kozice na buzaro. Primerno tudi za zajtrk.

- Baje imam nek poseben status pri nekem človeku, pa nihče ne ve, kaj sem naredila, da sem si ga prislužila. Izdam skrivnost: večji del je kemija med nama, ostalo pa je še poslušanje, posoja rame, na katero se lahko nasloniva, lepe besede, ko to potrebujeva in prisebljanje, ko je potrebno, zaupanje in vzajemnost. Pa tudi tisti trenutek, ko sva se oba zbala zame; tisti trenutek je premaknil nevidno mejo. Drugače je tudi to, da sedaj tudi drugi opazijo to, kar jaz že nekaj časa vem.

- Nekatere navidez majhne stvari ali besede me udarijo naravnost v srce. Takrat rabim nekaj minutk miru in tišine. Pomaga pa tudi razvajanje.

- Jaz ne bi bila jaz, če ne bi delala neumnosti.

- odgovor na "Kaj pa si ti delala s seboj, saj te nič več ni skupaj!" je zadovoljstvo. Ja, vesela sem, da me je manj skupaj. Pa če vam je všeč ali ne.

Energija

Dosti je pozitivne, zadnje čase. Ampak očitno le pri meni. Stvari se spet ne premikajo nikamor, jaz pa bi lahko premikala gore. Vse skupaj je podobno nekemu zaletavanju v steno. Na koncu imam energijo za kakšni dve uri, potem pa me čakanje ubije.

Ubije me tudi to, da imam praktično zvezane roke. Bi kar skočila kam, pa sem odvisna od zateženih. Še do avta ne morem ... kaj pa naj brez avta v tej naši zabačeni dolini? En avto je uničen do te mere, da ga nočem voziti (morda sem malo divja za dekle, a tako predrzna nisem), drug avto pa ... recimo, da nočem zavreči dobre volje zavoljo avta. Tukaj ni LPPja, ali česar koli podobnega.

Prišla sem tudi do še ene genijalne ugotovitve: če hočeš zabavo, pojdi v Ljubljano. Tričetrt sovrstnikov je napol resno vezanih, nekaj malo starejših kolegic ima že otroke, mojih divjakinj pa trenutno ni v Sloveniji. Sicer pa ne poslušam glasbe, ki mi je tukaj na voljo, ali prenašam bizarnih izpadov, ki se ponavljajo.

Hvala bogu sem včeraj dobila ponujeno idejo. Poskrbela bom za pohujšanje. Največje pohujšanje tukaj. Potem se me bosta še starša odpovedala! Jupiiiiiii!

Merjenje časa

Ko sem se malo pred selitvijo poslavljala od mojega srcata v Ljubljani, mi je rekel, da ne bom potrebovala dolgo, da bom tudi na Štajerskem našla nekoga, ki se me bo bal.

Takrat sem se njegovim besedam smejala in mu povedala, da vsak pa se me res ne boji, ker niti nima razloga, ker sem tako nežno bitje. In da sploh pa nočem spet nekoga, ki se me bo bal (ob mojih nedolžnih očkah in velikem nasmehu bi to itak moralo biti nemogoče!).

Vedno bolj ugotavljam, da potrebujem približno 6 dni, da iz tipa naredim princesko. Morda pa bi res moral biti Štajerc.

Mehke sanje

Všeč so mi noči, ko ne sanjam. Takrat se počutim varno. Čeprav pravijo, da vedno sanjamo, le ne spomnimo se sanj ... torej so mi všeč noči, ko ne vem, da sanjam. Še bolj pa so mi všeč dnevi, ko se moram uščipniti, da ugotovim, da ne sanjam. Ko se med kajenjem naslanjam na marmor na balkonu in si ogledujem ne tako domač košček Ljubljane, ko svojim malim osebnim izumom pustim prosto pot. Všeč mi je, ker lahko pridem in grem. Všeč mi je, da sem lahko nežna in krhka.



(ja, ta pesem je nalašč!)

Včasih mi je vseeno za včeraj in za jutri. Ne vem, niti nočem vedeti, kako dolgo bom ostala.

Šuši ima novo igricoooooo!!! Ti tudi?

Po zaslugi drage prijateljice sem našla novo igrico. Res je, da imam bujno domišljijo, ampak vseh zgodbic pa res ne upam povedati na glas.

Zato pa se meni neznan mladenič sprašuje - kva pa zdej?/ka pa zaj? In mi, soblogerji, bolani friki in otroci po duši mu lahko pomagamo.

Da vidimo, če imamo kaj talenta!

Tolažilna nagrada

Jah, vsak kdaj potrebuje kaj za tolažbo! Ker s cigareti in čokolado že spet pretiravam, sem se odločila, da bom postala še obsedenka z nakupovanjem. Imam pa to nesrečo, da moje podalpsko telo ne gre v te kitajske modele cunjic in čeveljcev na slovenskem tržišču (je pa res, da zdaj že najdem svojo številko, še vedno pa ne pravega modela), zato sem se vrgla v knjigarne. Pa ne v mojem domačem mestu, tukaj ni knjigarne, ker bi najbrž propadla. V Ljubljani sem se izdatno zataknila med policami, večkrat. In si naredila zalogo.

Neusmiljena

Sem zadnjič slišala cmihanje dekleta na avtobusu, slučajno delno tudi njene razloge (pa res nisem prisluškovala) in si mislila: koji k je življenje tako kruto, če rukneš en izpit? Priznaj si, da si zasrala/da si zabita, pa bo življenje lažje.

Kljub vsemu, kar me je doletelo in zrušilo v zadnjih letih (na žalost sem izkusila še kaj več kot padec na izpitu), nikoli nisem rekla, da življenja ni vredno živeti. Vedno sem si rekla, da bom jebala ježa, če bo treba. Zavestno sem se spustila tudi v to situacijo, v kateri sem zdaj, ker vem, da je enkrat treba rešiti nekatere stvari. Da ne gre vedno bežati. Odločila sem se, da poskusim, kaj lahko rešim. Žrtvujem? Ja! Kaj žrtvujem - to ostaja moja stvar. Nagnala sem vse, ki ne morejo razumeti, zakaj to počnem. Res sečem glave, da bom lahko, ko bom končala s tem, rekla "Ko vas jebe, jaz grem. Znajdite se sami!" Pa vem, da rešujem za sebe, da moram sama odpustiti in pozabiti, da ne bom naredila takšnih napak. Vendar sem vsak dan bolj neusmiljena. Kdor mi prekriža pot, dobi svojo porcijo, brez dekoracije. Ostajam najhuje kritična do sebe.

V tem istem trenutku pa se mi nekdo vrže pod noge, mi ponudi roko in obljubi, da bo skrbel zame. Jaz pa ga pobožam in si mislim "Kako lepo naivno od tebe, ki poznaš samo moj nasmeh."