Varljivo

Toliko je stvari, ki bi jih rada povedala, pa jih ne morem. Ker so nerazumljive. In ker že mene včasih prestrašijo.

Malo jih ignoriram. Včasih se spravljam v nevarnost. Včasih se drugi spravljajo v nevarnost. Mali otrok v meni je udaril na plan, ko je fotr v petek zvečer izjavil, da gre na morje. Ja, halo, ti kar pojdi, avto pa pusti doma. Ja, vem. Takšna sem samo zato, ker nisem preveč navdušena nad določenim osebkom. Tako me nikoli ni doma, fotr pa si želi, da bi bila. In ko pridem, on gre. Povrhu vsega me še v tem zanikrnem kraju misli pustiti brez avta??? Imam namreč težavo: mati me je spravila v težave, določeni ljudje tukaj pa se hranijo z govoricami, zato preprosto ne hodim peš (ker se mi res ne ljubi nikogar srečati). Posledično sem se ta vikend dvakrat peljala v Ljubljano in nazaj. Nakar sem bila obveščena, da moram še nekega osebka obveščati, kdaj vstopim v svoje podnajemniško stanovanje. Glej, meni ni potrebno nikogar obveščati o ničemer! Slučajno sem bila še dober izgovor za tujo nesposobnost. Glej, tam sem zato, ker moram urejati nekatere stvari, ki jih ti nikdar v svojem malem življenju ne boš razumel.

Dejstvo, da sem trenutno nedosegljiva za razlage, daljše od enega kratkega in rahlo žaljivega stavka, me je popeljalo do moje Petrarce. Hvala bogu, nekako razume, da nisem razpoložena. Zato sem ji ponudila skoraj celotno razlago. Z lepimi besedami.

I am a woman?

Razvajam se. Nakupujem ravno ne, ker kartica nekaj strada, fotrove nočem, tipe pa prehitro menjam, da bi jo kateri dal. Nalašč, resno.

Bolj hodim po salonih. Začuda ne po avtosalonih, ampak sem se nekaj vrgla na razvajanje telesa. Urejam svoje shirano telo pri kozmetičarki, danes me bo gnetla maserka a.k.a. sekica ... nekako še moram do frizerja, ker moj narastek ni več ničemur podoben (ali pa je vedno bolj podoben razdejanju po atomski bombi), moje naglavno okrasje pa le skupku dolgih (a lepih!) las.

Počitnice doma še vedno pašejo. Danes sem malo jokcala, ko sem se peljala mimo stanovanja od moje lubice, nje pa več ni. Pri tem pa se mi je razmazala maskara. Jaz pa sem se že ustrašila, da sem spet zaledenela! Spomnila sem se tudi, da naslednjega pol leta ne bom imela drugega doma pri Stanki. Čakajo me neki rojstni dnevi, na katere se bom očitno vozila in nič pila. No, saj tudi alkohola ne pijem več zadnje čase.

Zanima me samo, kolikokrat bom še padla na rit. Ker tam odzadaj ni več nikogar. Niti tistega, ki je ves čas stal na moji levi. No ja, oni še stojijo tam nekje, samo mene je nekam odneslo. In tazadnja že konkretno boli. Ignorance is a bliss.

Pa naj bo

Nič več ni čutila. Pred njo je stalo belo polje praznine, za njo pa globok prepad. Porušeno mesto. Stopila je na belo platno ter za seboj pustila prve prašne stopinje, krvave od boja. Ni več kričala, ni več čutila. Z velikimi očmi je zrla naprej. Nova. Bila je izpraznjena. A le do noči. Ponoči pa se je zbudila z odtisom prvega poljuba na ustih, za katerega ne ve, kdaj se je zgodil, in z močno bolečino v prsih, ki jo je vrgla pokonci. Takrat je začutila prve solze na licih in sprostitev bolečine. Solze so se spremenile v jok, v slapove solza.

Takrat si je rekla: "Moram oditi. Stran ... čez ocean."

Bling bling

Sicer nisem prav preveč mahnjena na bleščice in bleščanje. Te zadeve so omejene na nakit, ki pa ga tudi ne nosim prav posebej veliko. Kljub čudoviti zbirki prstanov, verižic in uhanov, ki jo imam doma.

Ampak priznati moram, da mi nekatere zadeve, okrašene s Swarovski kristalčki, prav padejo v oči. In potem jih HOČEM. Tako recimo hočem enega od uber kjut usb-ključkov, tako sem si zdaj zapičila, da hočem to pisalo.

In to prav HOČEM. Ampak srebrnega s kristalčki! Ki bi ga že imela, če nekdo ne bi ta drugega tako zelo skril sam pred seboj, da ga ne najde.

Roaming around

Nekaj me je spomnilo na nekaj ... in potem sem pozabila. Ali pa nalašč pozabila.

Čaka me tisoče zaprašenih zapisov, ki jih moram urediti. Čaka me bela bluza in dolg črn ustnik na čipkastem prtičku. Ne maram kaotičnosti in pogrešam vonj po vaniliji. Čaka me kosilo čez nekaj dni. In hočem, da ne vidiš mojih prestrašenih očk, ko dobim krožnik predse in vem, da bo sledil še en. Zato ti dopovedujem, da je to must in obljubim, da ne bom bruhala. Ker nočem večno jesti samo doma, ker preveč ljubim hrano in ker se mi ne ljubi vedno kuhati. Čakajo me še nekatere zadeve o katerih pač ne govorim. Vse ob pravem času.

Trenutno ležim v postelji in si pravim, da bo boljše, če vsaj en dan preležim, čeprav me vleče povsod okrog. Morda bi kak tihi faktor pomagal.

Spank you very much?

Prvič: novi čevlji me bolijo! Od hoje mi je postalo slabo. Sicer žuljev ni, bolijo pa! Čevlji pa so še vedno lepi (nimam kabla, da bi lahko prenesla fotko).

Drugič: povečana občutljivost. Pa ne tista cmerava. Čista preprosta telesna občutljivost. Vsak dotik me boli! Če se navežem na prvo točko ... še toliko težje prenašam nepopolno prileganje. Občutljiva sem tudi na ta mraz. Ker me še ekstra zebe in še ekstra kašljam. In ljudje me sprašujejo, zakaj sem žalostna, ker imam po telefonu čisto nenavaden glas. Pa sploh nisem. Samo malo utrujena in fejst kašljasta.

Tretjič: komaj čakam, da je tega leta konec.

Četrtič: nekatere situacije so tako hipotetične, da o njih sploh ni mogoče govoriti. [če bi recimo jaz živela doma, in če bi na primer fotr šel nekam, in da sem stara recimo šestnajst, in če bi hipotetično imela fanta ... joj, to je tako hipotetično, da sploh ne bom končala misli]

Petič: obdobje zamrznjenosti. V zmrzovalniko je bolj toplo kot "pri meni".

Šestič: sorry, ne morem ti pomagat, ker trenutno delam nekaj za sebe. Vsaj ne na ta način.

Sedmič: nek nasmeh se mi prikrade vsako jutro ... v misli. Nisem ga preveč vesela.

Osmič: po štirih dneh še vedno uživam doma.

Devetič: spet sem kupovala modrc in tokrat več ne vem svoje številke. Poleg tega, da so trgovke tako pametne, da sem gospe naravnost povedala: "Glejte, jaz hočem tak modrc, ki ga bom lahko nosila pod dekolteje, ker ne sega do brade IN da se lahko slečem pred kakšnim mladeničem, ne da bi ga minilo veselje." Potem pa mi 40-letna grdoba reče, da ima ona tak modrc. Sem ji mislila podnapise vklopit. Druga pa me je pogledala v joške in začela kazati 2 številki premajhne podložene modrce. Potem sem samo šla in kupila že večkrat omenjene čevlje.

Moj ljubi ego

Revček trpi kot svinja.

Poleg tega sem ugotovila, da tudi, če se delam, da problema ni, kozlam. Rešit ga pa tako in tako ne morem. Zato sem samo izbuljila očke in se vprašala, kaj pri božji tetki naj naredim. Odgovor mi ni padel na glavo ... sem se pa spomnila fenomenalne poteze. Ti jebeš mene, jaz bom jebala tebe. In naredila tisto, kar mi nikdar v življenju še ni padlo na pamet. Nagagjajočega sem zatožila bratcu, ker on ima tam čez besedo in ker se bratec strinja z menoj. Potem pa sem se mu odkupila s povabilom na koncert. Sweet pie.

Sicer pa sem se spet vrgla v pripravljanje presenečenja in zbiram spomine in cmiham. Ampak bo vse minilo tako hitro. Izkoriščam zadnje trenutke za skupno veselje in se popolnoma posvečam svoji ljubici. Hkrati pa ugotavljam, da me nekdo očitno pogreša, da vse izvem, če želim ali ne in da ljudje tako vidijo samo tisto, kar hočejo videti. In so mi smešni.

Nazaj k deficitu egota: za nagrado sem si kupila lepe čeveljce. Niti ne tako zelo primerne za jesen in zimo, zato pa toliko bolj luštne in znižane. Malo lepše superge ... v srebrni barvi, čisti odfuk model. In ne, do danes si nisem mislila, da bom imela srebrne fancy superge. Bodo pa seksi zraven novih hlač. Za k plašču pa bom primerno obutev še poiskala.