Focn

Ko se končno nekatere stvari uredijo in si tik pred lučjo na koncu tunela, se življenje tako obrne, da ugotoviš, da je tista luč samo tovornjak, ki ti bo odbil levi špegl. To je življenje. Ne potica, ne ležanje na plaži, ne meditiranje sredi pragozda na glavi bude. Tisto so samo deli nekega življenja.

V bistvu je življenje vožnja skozi tunel z nekaj luknjami in čudovitimi razgledi. Cesta na Mangart.

Tvoje delo, tvoje življenje

Med vrsticami o alternativnih pristopih k izgorelosti, altruističnih skokih v neznano in hipijevskimi nasveti za flegmatiko ter ustaljenimi tirnicami, se izčrpanost zares dogaja. Zakaj? Ker je varnost nekaj, kar pripada samo še skupini 50+.

Situacija številka ena: imam službo za določen čas, s svojim dobrim delom sem si ustvaril dobro ime, ob službi delam doktorat in zaslužim nekaj več od minimalne plače. Nimam pojma, če bom čez pol leta sploh še imel službo.

Situacija številka dve: imam službo za določen čas, v popoldanskih urah opravljam še dodatno delo, da lahko pokrijem življenjske stroške. Spim 5 ur na dan.

Situacija številka tri: sem freelancer, delala sem za več naročnikov. Ne vem, kaj je to vikend, kdaj se dan konča in začne nov, nimam pojma, kaj je to dopust.Še vedno čakam plačilo za stvar, ki sem jo opravila decembra. 

Situacija številka štiri: ko sem zaključil s študijem in statusom študenta, sem izgubil službo, ker mi niso mogli ponuditi niti pogodbe za določen čas. 

Situacija številka pet: imam diplomo iz angleščine in ekonomije. Po zadnjih petih razgovorih, za delovna mesta, za katera sem preveč izobražena, sem se odločila, da pomagam očetu pri vodovodnih inštalacijah.

Situacija številka šest: imam magisterij in ker ne dobim službe, sem kupil jablane in delam sok.

Situacija številka sedem: takoj po faksu sem ustanovil start-up. Dobro mi gre.

Situacija številka osem: nisem našla primerne službe, zato sem se odselila v tujino. Pravkar sem prišla nazaj v Slovenijo da staršem dam denar za pokritje kreditov.

Vse temelji na resničnih dogodkih. Družba pa izgublja na veliko. Kje je meja med prihrankom in vrednostjo človeka in kje je interes, da se nekaj zgodi. Tole so samo primeri, kako skuhati takšno kašo, da se bo vsak držal svoje rešilne bilke za golo preživetje. Potem tudi nihče ne dvigne glave in se pritoži.

Kriza konca dvajsetih

Naj takoj razjasnimo - pojma nimam, koliko ljudi dejansko ima to krizo, možno, da sem si jo izmislila.

Tako med srebanjem gin radenske (ker po toniku me boli želodec, njej je pa presladek, pa še mehurčke ima) pridejo pogovori o življenju na prelomnici. Od kod prelomnica? Iz tiste nuje, da iz svojega lajfa potegneš flajšter. Potem pa se počasi celiš in nazaj sestavljaš. Ob koncu dvajsetih stojiš sredi ceste, z eno nogo na drugi strani, hkrati pa glavo zblojeno pomikaš naprej in nazaj. Sploh ob večerih z gin radensko v družbi, s katero si zaradi pomanjkanja časa več ali manj mahaš samo na poti v službo ali trgovino, ker se ravno srečaš.

Za hrbtom ti stoji vsa nostalgija, vse neumnosti (upam, da jih je čim več), vso cmihanje za fanti, tisti jutranji sprehodi skozi Ljubljano v včerajšnjih cunjah z obžalovanjem, da nimaš vedno zobne ščetke v torbici. Na drugi strani te pa gledajo tetke z viklerji v laseh in roke vijejo nad tvojo neuporabo maternice z neprecenljivo izjavo, da ženska ni ženska, dokler nima otrok. In ti naženejo strah v kosti, da boš nekoč ti ta z viklerji in trojno ritjo (dvojna je že zaradi sedenja v pisarni). Potem gledaš naprej in vidiš žensko, ki tišči voziček in nosi vrečke, plešast mož s pivskim trebuhom pa se zraven sprehaja in gleda v luft. In si misliš, da je slika boljša, če tistega tipa ni zraven. In si zamisliš pravega moškega, čutečega, netumastega, pozornega, srednje postavnega - svojega - in gre tisti prizor lažje v namišljen družinski album. Ampak še vedno stojiš sredi ceste in zblojeno gledaš naprej in nazaj. Z zadovoljstvom, da si se v lajfu naučila vsaj pravočasno odstraniti flajšter in skočiti v vodo ter plavati v svojo smer.

V resnici pa je vsa drama nepotrebna. Brez ličil te bodo še vedno tikali, zajebala boš kakšno stvar manj, čeprav bo več možnosti, da je zajeb kapitalen. Počasi se ti bo življenje postavilo na glavo, ampak saj se na glavo postavlja že od rojstva. In halo, tvojim znankam iz srednje šole so se nekatere spremembe že zgodile. Pa so še vedno tukaj, žive in zdrave (psst, samo riti pa imajo malo večje).

Klasična Slovenija

Veliko raje bi pisala o tem, kako sem brala kakšno dobro slovensko knjigo - ki se, mimogrede, najdejo. Pa bom začela pri tem, da sem ravno listala eno slovensko žensko revijo in v sekciji literature naletela na takšne naslove knjig, da upam, da jih nikjer ne srečam. Ker bi se lahko zgodilo, da so se mi samo ob branju naslovov iz protesta upokojile vsaj tri možganske celice.

In kaj je klasičnega pri Sloveniji? To, da je vse na pol. Vsi poznajo opise svojega dela, pa jih znajo našteti le, ko jih kdo prosi za kaj več. Ko je narejeno manj od tega, pa se običajno najde kak izgovor v obliki časa. Ravno zadnjič sem naletela na eno tako, malo povezano s časom, še bolj pa s tem, da se živi duši očitno ne ljudi milimeter dlje pretegniti. Ni moje mesto, da ugotavljam razloge, sem pa kot stranka upravičena do kritike.

Recimo, zadnjič sem šla jest v ohoho prekmursko restavracijo v Ljubljani - Gujžino. Najprej sem že skoraj napadla natakarja, ker sem ga več kot 10 minut čakala, da je prišel iz sosednjega prostora. Nato je najprej postregel moške, ki so prišli za menoj. Ja, revež pač ni vedel, da se mene lačne ne pusti čakati, ker mu lahko roko odgriznem, da o bontonu ne govorim. V trenutku, ko je brez vljudnega pozdrava pristopil k moji mizi, sem že imela naveličano hohštaplersko faco in zahvaliti se ima mojemu spremljevalcu, da sem ga sploh čakala in da ga nisem nadrla.

Slabo voljo na deževen dan so podkrepili še s polovičarsko ponudbo in slabo postrežbo. Resno, pri teh cenah in plačilu pogrinjka, pričakujem, da natakar pozna izvor posamezne sestavine na krožniku. Čigavo je bučno olje? Pri kom kupuje meso? Našteje lahko ponudnike vin - no, glede na to, kako dolgo sem ga spet čakala, sem to uspela prebrati sama (o vinu, o bučnem olju in mesu nisem zasledila ničesar). Mimogrede, plačljiv pogrinjek je bil sestavljen iz "pošricanih" vilic, žlice in noža. Po naročilu absolutno precenjenega menija, je tip pozabil, kaj sva naročila. Gladko je prinesel napačen meni in naju čudno gledal. Brez opravičila in po tretjem zajebu še vedno brez slabe vesti. Ne, ni mi teknilo. Za prekmursko hrano pač ni dovolj, če posuješ malo praženih bučnih semen čez jed. Živ dolgčas, hrana brez okusa in ne se hecat z bučnim oljem, fantje. Da o mizerni porciji prekmurske gibanice niti ne govorim. To, da sem spet 10 minut čakala, da mi jo je zavil za domov - po dveh urah čakanja na natakarja se mi je že malo mudilo - je samo dodalo grenak priokus k celotni zgodbi. Mar bi bil pameten in prepoznal moj štajerski naglas ter ponudil orehovec (res sem alergična na orehe, bi pa zamenjala za viljamovko ali kaj podobno domačega). Skratka, tja več ne grem.

Drug del klasike in časa, ki me je spet vrgel po konci, pa je kvazi pametno navezovanje politike na trivijo Evrovizije. Resno, go get a brain. Premetavanje prahu na preteklosti Slovenije skozi zmago Ukrajine na Eurosongu (mimogrede, da spomnim na vojno na Krimskem polotoku), je najmanj nehigienično. Če bi malo več časa posvečali prihodnosti Slovenije, namesto premetavanja mlinskih kamnov po preteklosti, ter svoje frustracije obrnili v nekaj dobrega, sem prepričana, da bi zelo lepo živeli tukaj. Namesto tega se enkrat na teden vprašam, zakaj še sploh živim tukaj in pošiljam čestitke k pametnim odločitvam vsem dragim prijateljem, ki so spakirali kufre in odleteli na druge konce sveta.

Da zaključim to navezavo ... počutim se skrajno butasto, ker prostovoljno še vedno živim v državi, kjer se javno tiščimo v drek, kjer ne cenimo svojih sposobnosti, kjer smo preleni, da bi se potrudili in kjer smo zadovoljni, če ne slišimo kritike. Ali še bolje - kjer skupinsko kamenjamo tistega, ki kritizira.

Rdeča đezva

Včasih me nekaj spomni na nekaj in se mi odrola cel kup spominov. Ne za žvečenje in premlevanje, ampak tako lepih in zanimivih. Šele potem me je udarilo v glavi, da sem šla mimo Žal in nisem šla prižgati svečke za mami. Zvečer pa me je pri računanju zadelo, da je že več kot 4 leta minilo, pa se še vedno kak dan zdi, kot da mi nekdo trga srce iz telesa, drugi dan pa vse mine in življenje gre dalje. Na tiste prve dni se vprašam, če čas lahko to zaceli.

Nasploh imam zadnje čase težave s časom. Prehitro mineva in premalo ga imam zase. Zato včasih cenim deževne dni, ko se lahko delam, da svet ne obstaja. Za ravnovesje. Čeprav je danes res tak dan, ko mi iz kotičkov možganov utripa moja rumena skodelica s pikami, ki je že nekaj let pokojna, v njej pa kava s kakavom in mlekom. In ko smo ravno pri času ... že vsaj pet let ne pijem kave! Danes jo pa prav vonjam. Iz rdeče đezve.

Kam kaže naš kompas?

Apatičnost pomešana z ustrahovanjem je z vso silo treščila na idilično deželico pod Alpami. V časih, ko je svoboda govora sveta in neodtujljiva pravica slehernika, se nekateri grdo poigravajo z njo. Drugi pa jim dopuščajo zabrisevanje meja med svobodo in sovražnostjo. Naslovi in dikcija prenekaterih javnih objav kar neposredno pozivajo k omejevanju svobode prihajajočih ... in to pod pretvezo svobode govora. In kar je najhujše, proti takšnemu hujskaštvu nihče ne ukrepa, nihče ne kriči od bolečine, ki jo povzročijo besede. Nihče ne postavi kriterija komunikacije. Postavljajo pa meje gibanja in se pogovarjajo o ogroženosti ljudi, ki smo udobno zleknjeni na svojih kavčih.

Posamezniki pod pretvezo strahu uveljavljajo svojo sovražnost do drugačnih na vseh poljih, pa jim nihče jasno in glasno ne reče NE. Zato mi dovolite, da NE rečem jaz v svojem imenu. Ne dovolim, da nekdo svoj gnev spušča po otrocih, ne dovolim, da nekdo svoje komplekse rešuje na ranjenih, tistih, ki že tako ničesar nimajo, šibkih in ogroženih. Ne dovolim agresije - fizične ali psihične. Ne dovolim ignorance do vseh nečloveških ravnanj. Ne želim si še hujšega razkroja človečnosti.

Želim pa si, da bi ljudem morala narekovala dejanja, s katerimi nekomu polepšajo življenje in ne otežujejo. Zahtevam, da se postavijo meje sovražnosti in se o njih govori na ves glas. Zahtevam spodbujanje človečnosti in preganjanje krvoločnosti. Zahtevam, da se preprečijo vsakršne kršitve ustave.

Moj kompas se premika vedno bolj zahodno ali severno, kjer v upanju iščem lepšo družbo. Strpno, tenkočutno, spodbudno in človekoljubno. Ne želim si živeti v družbi, kjer so dopustne opombe z majhnimi črkami pod vsakim dejanjem. Včasih se mi zdi, da kompas preveč ljudi kaže nekam v preteklost - kot bi bili slepi in gluhi na vse zgodbe grozot.

Strah me je prihodnosti v družbi, ki bo dopustila razširjanje sovraštva, kot to dopušča sedaj. Ne bom sklanjala glave in ob vsaki boleči besedi bom zakričala. Bo kdo kričal z menoj?

Reševanje starega kruha

Vedno ostane nekje nek kos starega kruha. In na jok mi gre, ko pomislim, da bi ga morala vreči stran. Delanje drobtin je ob dveh psih v stanovanju popolnoma nesmiseln poseg, kruhovi cmoki pa mi že gledajo iz ušes.

Zato sem se danes lotila preizkušanja izmišljenega recepta. Če se da narediti kruhov puding, se ziher da narediti še kaj za kosilo, a ne. Pa sem si rekla, da mleto meso sigurno paše s kruhom in pobrskala še po ostankih zelenjave.

Torej:
pol kg starega kruha
4 dl mleka
2 jajci
1 čebula
malo slanine
maščoba
začimbe

Prvega dela jedi sem se lotila po principu kruhovih cmokov. Ker sem jih tudi najprej mislila narediti, pa me je vmes minilo. Narezala sem kruh na kocke, prelila s 4 dl mleka in dvema žvrkljanima jajčkama. Pretiravala s peteršiljem in drobnjakom, k temu pa primešala še eno manjšo čebulo, skupaj s slanino popraženo na zaseki. Tole naj malo čaka, da se mleko in vse vpije v kruh. Pa soliti je potrebno.

Drugi del:
pol kg mletega mesa
četrt glave zelja
1 čebula
začimbe

Res je, čebule nikoli ni preveč, maščobe pa :) Jaz sem meso in čebulo in zelje prepražila kar na ostankih maščobe za kruhovo zmes.

Šejk it bejbi:
Ne dobesedno. Pečico sem zakurblala na 200 stopinj in malo počakala, da se je segrela. Vmes pa sem na dno malo globljega pekača dala približno polovico kruhove zmesi. Zdelo se mi je kul, da malo potresem z moko (in prav sem imela). Čez to sem dala vso količino mesa z zeljem. In potem čez še drugo polovico kruha. Poigravala sem se z mislijo, da bi bilo fino še malo zaliti z jajci in mlekom, ampak sem preskočila korak (ker nisem imela več jajc, mleka pa ne maram in groza me spreleti ob misli na okus te zakrknjene zmesi v preveliki količini).

Dvajset minut na 180 do 200 stopinjah je bilo čisto ok. Po vrhu lahko še malo sira, tudi brez je čisto ok. Videti je kot ponarejena musaka in fino razpade, ko daš na krožnik. Je pa res, da sem imela koruzni kruh.

Thank me later. Dober tek.

Pričakovanja?

Enkrat vmes, med govorom o krizi in govorom o lepšem jutru, je spletna omrežja, časopisje in vse ostalo preplavilo oziranje za višje dobro. Tako višje dobro, ki od nas zahteva najmanj pet homeopatskih praškov, tri ure vsakodnevne meditacije, štiri leta skomin po življenju v uti nekje med krokodili in kačami, vendar lahko gremo tja šele, ko nam napovedo karte ali prišepnejo angeli. Ob vsem tem pa potrebujemo najboljši bicikl in najnovejšo vetrovko, ki iz švica že skoraj ne dela elektrike za vasi na najbolj oddaljenem otočku sveta.

Ko enkrat rečeš, da je vse to bullshit, dobiš nekaj ogorčenih pogledov s strani mamic, ki svoje otroke za vikend peljejo v šoping.

Iz vsega tega pa vznikajo samo ljudje, ki niso sposobni sprejeti odločitve. In potem se izgovarjajo na energije. Ja sori, ker zjutraj nisem spila budističnega čaja s pestjo ashvagande, da bi se lahko dvignila na tisto zadeto raven, ko ti ni treba povedati ničesar. Veliko sistemov deluje po tem principu in ne razumem, kako - no, razumem. Megleni ljudje meglenim ljudem prodajajo meglo. S povprečnostjo si prislužiš trepljanje po rami, ali pa te od same nesposobnosti nese nekam na vrh. Ker očitno tam narediš najmanj škode?

Žal mi je, da tako malo ljudi prepozna manipulacije in da se v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in nekomu obelodaniti, da je moten, večina raje skrije za različne energije. Vse je zabavno, dokler deluje z žlico soli. Bojim se, da je večino soli Martin Krpan popokal in odnesel v druge kraje.

Teta Vera

Konice prstov me srbijo, da bi napisale nekaj s pomenom, in hkrati zaledenijo, ko se dotaknejo tipkovnice. Trema pred odprtjem tega lista in pričakovanji? Vera v to, da pisanje svojih misli še ni mrtvo in da se vse da. Ali kritika, ki pride z delom? Obvladovanje stereotipnega poniževanje vsega, kar bi lahko bilo dobro.

Razum mi pravi, da potrebujem usmeritev, načrt, terminski plan in tematska izhodišča. Emocio pa pravi: "Wtf? Nekje si pa lahko privoščiš svojo svobodo." Razmišljam, da bi vse to spet postal nenadzorovan skupek dnevnih ali tedenskih izbruhov, navdušenja in razočaranja, ali preprosto tiste potrebe za razgibavanje prstov.

Po drugi strani pa ... ali si upam napisati? Ali se da napisati nekaj razumljivega pri možganih, ki prehitevajo prste in povzročajo izpuščanje črk, besed in stavkov. V teh časih tako hitro padeš na vislice. Toliko je repov, na katere se da stopiti, da bo vedno kakšna mačka zaječala od bolečine, v momentu pozabila na človečnost in bonton ter spraskala vse, kar se spraskati da.

Hm, kaj bi dala, da bi znala predvideti prihodnost in še pravočasno pobegniti pred plazom groze. Ker grozo že sedaj ob marsičem začutim v kosteh. In si želim, da bi si ljudje s kančkom dobrega, razumskega in predvsem dobronamernega lahko ustvarili svoj peskovnik, iz katerega bi na negativce, ki se plazijo kot mali PMS-jasti minjoni, metali rožice. Recimo temu filozofija dobrega, ker hipijevski froc s težavami s sprejemanjem realnosti se ne sliši zaupanja vredno.

Vse je tam

Včasih zmanjka tišine za tipkanje, ali ne gre tako zlahka. Nekje med individualizmom in ljubeznijo je včasih treba biti iznajdljiv za tisti svoj trenutek. Čeprav je mnogo naših trenutkov.
Sem mislila, da sem že šla čez to, ampak še vedno me presune človeška grobost. Uokvirjenost, zaplankanost, introvertiranost, slepota. Namesto lepote, ki bi jo veliko raje videla povsod. Nazivi, pretvarjanje, gledanje v omaro in pogovarjanje s stenami. Pričakovanja pa tako visoka.

Veliko raje se smejim s tistimi, ki nosijo rožnata očala in iščejo poti. Ki obstajajo, ker jih narišemo. Na realistične slike se ironija riše z besedami: "Nikoli več se ne bom pritoževal zaradi svojih minornih težav." Laž, ki uniči celo sliko pod spektrom samopomilovanja. In to smešna laž. Ker, bodimo iskreni, so za vsakogar njegove težave najhujše. V danem trenutku.

Obljubila sem si, da ne bom več nervozna, da se ne bom več sekirala. Predvsem pa, da ne bom več tiho, ko bo nekdo kvasil bedarije. Včasih se sprašujem, če je vredno, da se spustim nizko samo zavoljo dopovedovanja nekomu nekaj povsem naravnega. Ampak neumnost leze po nogah kot kača in pika v kolena.
Nabralo se je misli za celo knjigo. Samo do papirja še niso prišle. Mogoče.

It's a new life

Malo sem izginila, priznam. Sej bi kdaj kaj napisala, če bi zvečer imela internet, res bi.

V teh dolgih mesecih laufanja po svetu in urejanja nepomembnih reči, sem postala dvojna pasja mama, se selila, odkrivale takšne in drugačne lepote in predvsem uživala v majhnih lepih rečeh, ki mi jih je življenje prineslo.

Mislim pa, da je že eno leto, ko me muči samo še ena stvar. Ta je sicer povezana še z nekaterimi ne tako majhnimi stvarmi, ampak me muči. Pa sploh ni tako pomembno, v resnici. Je samo del tega, kako pogumen je človek. In se včasih vprašam, kam se je skrila moja neustrašnost, kdaj sem pozabila, da sem supergirl, da itak vse zmorem in da je ni zadeve v življenju, ki bi me ustavila. Priznam, ustavila sem sama sebe. Rešitev? Hja, v resnici zelo simpl, sicer pa najtežja na svetu. Premakniti sebe. Zaenkrat sem še v stanju čakanja na pravi trenutek. Ne čutim še prave pripravljenosti. No, sicer pa je do zdaj bilo tako, da me je življenje samo premaknilo na pravo mesto. Se bova že zmenila še glede tega.

Ko berem za nazaj, kaj vse se mi je dogajalo in točno vem, čemu je namenjena vsak abeseda posebej, pa res vidim veliko spremembo. It's a new life.

Nedeljsko

Večino dneva sem si želela, da bi lahko pobegnila iz lastnega telesa, ki je po vikendu ponočevanja omagalo. Staram se, slabo prenašam neprespanost, če k temu dodam še alkohol, sem pa res samo še za staro šaro.

Kakorkoli, druženja je bilo veliko na raznih dogodkih in prireditvah in seveda na zabavi. To, da sem človek, ki mu ne ustreza ravno veselo spoznavanje vsega živega folka na mega fantastičnih dogodkih, kjer se itak ne moreš pogovarjat, je že znano. Sem pa ponovno pokapirala, zakaj. Ob raztiranju ljubljanske malomeščanske wannabe scene, kjer se ve, kdo je čigav otrok in je že zato povzdignjen na višave, ki jih verjetno niti ne razume (ali pa sem jaz tako naivna), sem si skoraj bruhnila v usta in po objemanju srčnih gospa, ki vedo, čigav otrok sem jaz, pobegnila v topel dom.

No, ni vse grdo in ni vse zoprno. Včasih prav zato naletim na kakšne tople, inteligentne, razgledane in iskrive ljudi. Samo vse narejeno in hinavsko me odvrne od vsega.

Pripelji sonce nazaj

Ni še čisto jesen, tista klasična, ampak tak siv prehod, ki stiska za grlo in premoči skozi vse čevlje. Prehod iz sandalov v balerinke bi še preživela, noge pa jokajo ob tiščanju v nepremočljive pete.

Ob poznih popoldnevih, ko dan ugaša, si namesto piva in družbe zaželim čaj in objem. Poletne oblekice, ki še visijo na sušilu, čakajo potovanje v vakuumske vreče, kjer bodo prezimile do naslednjih toplih sončnih žarkov. A je sploh bilo poletje? Nekaj se ga spomnim, ob sedenju na terasi v roza oblekici in sramežljivih pogledih. Jesen prinaša kisla jabolka, v katera bo treba ugrizniti, pa mi prav nič ni do tega. Se pa veselim trenutka, ko bodo drevesa odvrgla listje in bodo povsod ležale iglice kostanjev. Prvič, odkar živim v Ljubljani, imam občutek, da je to res eno močvirje, razmočeno od dežja in sivo od megle in smoga. Morda pa ima še kakšnega asa v rokavu. Sladki poletni trnutki pa bodo ostali v mehurčku, da mi bodo greli noge v hladnih dneh, ki prihajajo.

Gnezdenje

Nekatere stvari pridejo počasi, po korakih in te vseeno presenetijo, in a good way. Do te mere, da kričim "Cela sn srečna". Včasih s prsti drsim po obrazu, samo zato, da se prepričam, da je vse to res. Prava količina motenega, prava količina sladkorja, prava količina glasnega smeha in tihih smehljajev. Potihoma nastajajo najlepše zgodbe.

...

Ob napadih smeha in dobre volje (yes, bitchy me is smiling a lot), imam občutek, kot da je v resnici vse v redu. Dejstvo, da ni, pač uspešno ignoriram in gledam naravnost naprej v sonce. V vmesnem času pa se spet za prevlado prepirata glava in srce. Smanji doživljaj. Srce zmaguje, ker poletje je pač takšno, da bi se pri vseh odločitvah, kot ta pravi adrenaline junkie, zagnala na glavo v prepad in od užitka kričala ob prostem padu. Z lažjo v glavi, da me v resnici spodaj čaka velika puhasta postelja z dišečimi belimi rjuhami. Mogoče pa me res. In tisti objem pred spanjem, ki bi me premamil.

Iz stanja modric so se noge preselile v stanje komarjih pikov. Vztrajam pri daljših oblekcah, da ne zmedem še kakšnega nedeljskega pijančka v gostilni za cesto, ki kriči za menoj. To sem si zares vedno želela.

Manjka mi morje, sonce, slamnik in vonj po kremi za sončenje.

Pred sanjami

Utrujeni deževni popoldnevi naredijo skomine. Med dremanjem se zbudijo neki polpretekli ali pretekli trenutki. Rjuhe dišijo samo po mehčalcu, v misli pa se prikrade lesk grško olivne kože in mandljevih oči. Zapletanja las v strnišče brade, ovijanje v roke in bežnih poljubov na ramena. Realnost prihrumi s piskanjem in nesmiselnimi vprašanji, na katera lahko samo kričiš Vprašaj strica googla! in pomendra sanjarije. Včasih je bolj zdravo zapeljati v kak prepad. Čeprav je neverjetno videti na osebi, kako je od počutja in navihanosti odvisna barva oči.

Sprejemanje resnih odločitev je na točki 0 in v resnici se sploh ne sekiram. Poletje je (bilo) tukaj in spet ne bom kazala nog, zahvaljujoč nerodnosti in ruženju po skalah. Bom pa iskala tihe mirne trenutke, ko mi ne bo treba odgovoriti na nobeno vprašanje. Na zasebna itak odogovarjam po navdihu in večinoma z namrgodenim frisom. Morda me zato vsak tlači v svoj kalup in misli, da z veseljem poslušam razne analize. V resnici mi dol visi, samo vljudna sem. Včasih kdo kaj navrže, s čimer dejansko zadane žebljico na glavico, sicer pa je mlatenje prazne slame. Je pa čas dobro izkoriščen za razmišljanje o življenjsko bolj pomembnih stvareh - barvi laka za nohte in večerji.

Ta zgodba bo še napisana

Ali nekaj takšnega mi je zadnjič rekla prijetna gospa s katero sva trknili s kozarci in se nasmejali lepim spominom. Zgodba sicer še ni dozorela, je pa dobila krila moja želja. In partnerja v zločinu dobrovoljnosti. Delaj dobro, pusti živeti in ne sprašuj stvari, na katere odgovora v resnici ne želiš slišati, so moji ljubi stavki. Včasih se še sama spotaknem ob njih, drugič me čez njih vrže prijateljica Karma, potem pa se mi z možem Murphyjem krohotata. Skoraj tako bizarno kot kak francoski film.

Ko smo že pri kolegici Karmi. Čisto sem presenečena, da mi v zadnjem času ni namenila nobene poplave v stanovanju, ko pa sem bila vendar občasno družbeno koristna. Mogoče mi jo bo zdaj. Za češnjo na vrhu sladoleda, na katerega sem alergična. Sploh pa se mi zadnje čase takšne mini željice, v resnici nepomembne, čisto lepo izpolnjujejo. V utrujenosti mi gospa usoda ali pa prijazni ljudje namenijo čisto preveliko sobo z belimi rjuhami, veliko kopalnico in prostorno teraso. Samo tisti dve veliki želji, zaradi katerih se včasih počutim malo prazno ... samo na dan, ko se za v službo oblečem kot za aktivno preživljanje prostega časa ... ampak čisto malo. Čisto malo se zaletijo velika pričakovanja v realnost. Do tistega občutka - ups, sej kul, sam daj mi en viski, da se streznim.

No ups, računalnik se je skuhal, time to go.

Teden blesavih

Ne polagam sicer prevelike vrednosti na horoskope, ga je pa fino prebrati vsake toliko. Za preventivo, če je luna. Ker luna dela čudeže na ljudeh. Vem, ker sem pred luno sitna za znoret. Ta teden pa je bil baje ples planetov. Ne, nisem ga videla, ker sem bila cel teden zabubljena v pisarni s tono dela in sem zvezde videla od utrujenosti. Upam, da je kdo zasledil kak lep pojav na nebu in užival ob njem. Skozi dež in oblake. Saj je bilo tako vreme, a ne?!

Kakorkoli že, ta ples planetov je očitno izdatno vplival tudi na vedenjske vzorce tlačilcev zemlje. Prisežem pri Nevemčemu, da sem slišala blesarij, ki so do konca leta zapolnile normo. No, tudi sama sem pribila kaj brihtnega. Med drugim sem imela malo glasnejši in ostrejši izpad na banki, kjer se je gospa skrila pod mizo, med hruljenjem o fikusih namesto zaposlenih pa se je od srca nasmejala. No, ji ne zamerim, ona pač ni nič kriva v tem primeru in je celo nekaj dala od sebe. Nehote sem sicer še grdo gledala gospo v trgovini, ker je med opisanim izpadom in prižiganjem cigarete minilo čisto preveč časa. Ki sem ga preživela v vrsti do blagajne. Za vse, ki so nehali kaditi - najboljši je pa tisti cigaret, ko se razkuriš do daske, se zdereš, rešiš zadevo in prižgeš. Še vedno jih bom sicer preventivno grdo gledala naslednje pol leta, ampak ok. Ti ljudje na bankah očitno ne funkcionirajo drugače kot da se dereš na njih.

Sem pa sicer potrdila dve tezi. Da me imajo ljudje za ful bolj zajebano kot sem in da se jim zdim smešna, ko se zares razjezim. Ergo, zgledam stroga, ko sem vesela, in zgledam smešna, ko sem jezna. Moja obrazna mimika je očitno prizadeta. No, ker bi očitno marsikdo rad videl moj jezen obraz, naj pride z menoj na Štajersko ... aja, ne, tam samo vzdržujem raven alkohola v krvi do indiference.

P.S.: Vljudno prosim, da vse morebitne zatipke mirno ignorirate. Moji prsti so menjali tipkovnico in ne najdejo pravih črk. Čisto sem razvajena od črkovalnikov. Priznam.

Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

Dites-moi

Na prijetno deževno sobotno jutro, ko zajadram med francoski rap in šansone in dan opazujem iz postelje, preštevam minute do konca dneva in jim skušam dati funkcijo, se zasanjam za kratek trenutek. Potem pa začnem cepetati z nogami in nekje zadaj, v skritem kotičku misli, se spet zbudi vprašanje - kaj sploh še delam tukaj? Zakaj sploh še živim v tej državi? A sem res še zadovoljna? A sem samo delno zadovoljna? A bi rada do konca življenja delala stvari zato, ker jih moram, ker dokler sem v tej situaciji ne morem drugače? A res ne morem drugače? A je to samo izgovor, s katerim se lahko samo zakoljem? Lubi bog, kako sovražim to zagamano Slovenijo z debilno politiko in molzenjem praznih denarnic. Kolikor ima lepih krajev, odstotno toliko ima zabitih ljudi. Če bi zašla v srednji vek, bi glasno navijala za sežig parih ljudi. Ker ne bi bilo sporno.

Včasih še pomislim na tisto eno možnost, ki se je takrat prikradla. Pa ni bil pravi čas, res ni bil pravi čas. Polovičarstva pa se ne grem. Sploh ne s trohico grenkosti v sebi. Zato vdihnem, izdihnem in si pustim, da začutim tisti pravi trenutek. Ker mi paše, da se stvari premikajo same od sebe in da za spremembo ne piham na polna pljuča v jadra in kontroliram vsake minute, vsakega premika, in ne igram več šaha sama s seboj. I suck at it anyways.Sej najdem lepe stvari tudi pred svojim nosom, vsak dan. Ampak še vedno je tista ena stvar, ki me tako vleče.



Vse ob svojem času in s pogledom tja.