ponedeljek, 28. september 2015

Vse je tam

Včasih zmanjka tišine za tipkanje, ali ne gre tako zlahka. Nekje med individualizmom in ljubeznijo je včasih treba biti iznajdljiv za tisti svoj trenutek. Čeprav je mnogo naših trenutkov.
Sem mislila, da sem že šla čez to, ampak še vedno me presune človeška grobost. Uokvirjenost, zaplankanost, introvertiranost, slepota. Namesto lepote, ki bi jo veliko raje videla povsod. Nazivi, pretvarjanje, gledanje v omaro in pogovarjanje s stenami. Pričakovanja pa tako visoka.

Veliko raje se smejim s tistimi, ki nosijo rožnata očala in iščejo poti. Ki obstajajo, ker jih narišemo. Na realistične slike se ironija riše z besedami: "Nikoli več se ne bom pritoževal zaradi svojih minornih težav." Laž, ki uniči celo sliko pod spektrom samopomilovanja. In to smešna laž. Ker, bodimo iskreni, so za vsakogar njegove težave najhujše. V danem trenutku.

Obljubila sem si, da ne bom več nervozna, da se ne bom več sekirala. Predvsem pa, da ne bom več tiho, ko bo nekdo kvasil bedarije. Včasih se sprašujem, če je vredno, da se spustim nizko samo zavoljo dopovedovanja nekomu nekaj povsem naravnega. Ampak neumnost leze po nogah kot kača in pika v kolena.
Nabralo se je misli za celo knjigo. Samo do papirja še niso prišle. Mogoče.

Ni komentarjev:

Objavite komentar