ponedeljek, 27. maj 2013

Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

Ni komentarjev:

Objavite komentar