Imam na konicah prstov in na koncu jezika, pa vem, da napisano, izgovorjeno postane čisto preveč resnično. In si govorim zdrži, zdrži, zdrži, samo še malo, samo čez to še, potem pa bo. In nikoli ni.
Držim tisto prekleto vrv, da mi je dlani že vse opekla, porezala. Z zagonom je vsake nekaj časa potegnem nazaj gor, pogledam v prepad in je tako globoko. In kriki so tako glasni. Ko malo popustim mi dlani poreže vse tja do vesti, da me zbudi iz tiste utrujenosti, ki se me vedno bolj oprijema. Brez diha, samo bitje srca v ušesih. Čista tišina, ki jo prekinja mrčes, ko se lepi na umazano poten obraz.
In ko me utrujenost že skoraj potolče na tla, se nekje najde glas, ki mi z šerifovskim tonom reče: "Shut the fuck up and keep going. Find the beauty in burning sun and dust!"
A jebiga, spustit itak ne morem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar