Ha, so mi rekli, da sem deloholik.
To je seveda daleč od resnice. Se res včasih zgodi, da ostanem dlje v službi, in da popoldne vidim vse koščke prahu, se pogovarjam s štedilnikom, skočim v trgovino, kam stisnem še kakšno kavico, zvečer pa me čaka še kakšna urica v dvoje. Moj dan ima včasih premalo ur in ne maram samo v prazno sedeti. Pridejo dnevi kot današnji, ko samo cenim knjigo v roki in valjanje po postelji v ednini. Res je, da mi nekje zadaj v glavi kljuva vso tisto delo, ki me čaka, tisto dejstvo, da bi morala iti po darilo, pa sem le predolgo spala ... kaj vse bi morala, pa mi pravzaprav ni treba.
Najlepši so rahlo deževni popoldnevi med sprehajanjem po prazni Ljubljani s toplimi praženimi mandeljni in rinjenje nad rdeče strehe med prepevanjem Nine Simone v glavi ter smejanjem celemu svetu v brk, ker nad glavo ne leži nič težkega za tistih nekaj ur.
Kot danes, ko hočem le izkoristiti samoto in tišino, si privoščiti pozen poln zajtrk z Mladino, popackano z domačo marmelado, in veliko skodelico brezkofeinske kave s spomini na otroštvo. Potem pa bom čisto nedeloholično prevedla par stvari in pobegnila na potepanje s kolegicami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar