Teta Vera

Konice prstov me srbijo, da bi napisale nekaj s pomenom, in hkrati zaledenijo, ko se dotaknejo tipkovnice. Trema pred odprtjem tega lista in pričakovanji? Vera v to, da pisanje svojih misli še ni mrtvo in da se vse da. Ali kritika, ki pride z delom? Obvladovanje stereotipnega poniževanje vsega, kar bi lahko bilo dobro.

Razum mi pravi, da potrebujem usmeritev, načrt, terminski plan in tematska izhodišča. Emocio pa pravi: "Wtf? Nekje si pa lahko privoščiš svojo svobodo." Razmišljam, da bi vse to spet postal nenadzorovan skupek dnevnih ali tedenskih izbruhov, navdušenja in razočaranja, ali preprosto tiste potrebe za razgibavanje prstov.

Po drugi strani pa ... ali si upam napisati? Ali se da napisati nekaj razumljivega pri možganih, ki prehitevajo prste in povzročajo izpuščanje črk, besed in stavkov. V teh časih tako hitro padeš na vislice. Toliko je repov, na katere se da stopiti, da bo vedno kakšna mačka zaječala od bolečine, v momentu pozabila na človečnost in bonton ter spraskala vse, kar se spraskati da.

Hm, kaj bi dala, da bi znala predvideti prihodnost in še pravočasno pobegniti pred plazom groze. Ker grozo že sedaj ob marsičem začutim v kosteh. In si želim, da bi si ljudje s kančkom dobrega, razumskega in predvsem dobronamernega lahko ustvarili svoj peskovnik, iz katerega bi na negativce, ki se plazijo kot mali PMS-jasti minjoni, metali rožice. Recimo temu filozofija dobrega, ker hipijevski froc s težavami s sprejemanjem realnosti se ne sliši zaupanja vredno.

Vse je tam

Včasih zmanjka tišine za tipkanje, ali ne gre tako zlahka. Nekje med individualizmom in ljubeznijo je včasih treba biti iznajdljiv za tisti svoj trenutek. Čeprav je mnogo naših trenutkov.
Sem mislila, da sem že šla čez to, ampak še vedno me presune človeška grobost. Uokvirjenost, zaplankanost, introvertiranost, slepota. Namesto lepote, ki bi jo veliko raje videla povsod. Nazivi, pretvarjanje, gledanje v omaro in pogovarjanje s stenami. Pričakovanja pa tako visoka.

Veliko raje se smejim s tistimi, ki nosijo rožnata očala in iščejo poti. Ki obstajajo, ker jih narišemo. Na realistične slike se ironija riše z besedami: "Nikoli več se ne bom pritoževal zaradi svojih minornih težav." Laž, ki uniči celo sliko pod spektrom samopomilovanja. In to smešna laž. Ker, bodimo iskreni, so za vsakogar njegove težave najhujše. V danem trenutku.

Obljubila sem si, da ne bom več nervozna, da se ne bom več sekirala. Predvsem pa, da ne bom več tiho, ko bo nekdo kvasil bedarije. Včasih se sprašujem, če je vredno, da se spustim nizko samo zavoljo dopovedovanja nekomu nekaj povsem naravnega. Ampak neumnost leze po nogah kot kača in pika v kolena.
Nabralo se je misli za celo knjigo. Samo do papirja še niso prišle. Mogoče.

It's a new life

Malo sem izginila, priznam. Sej bi kdaj kaj napisala, če bi zvečer imela internet, res bi.

V teh dolgih mesecih laufanja po svetu in urejanja nepomembnih reči, sem postala dvojna pasja mama, se selila, odkrivale takšne in drugačne lepote in predvsem uživala v majhnih lepih rečeh, ki mi jih je življenje prineslo.

Mislim pa, da je že eno leto, ko me muči samo še ena stvar. Ta je sicer povezana še z nekaterimi ne tako majhnimi stvarmi, ampak me muči. Pa sploh ni tako pomembno, v resnici. Je samo del tega, kako pogumen je človek. In se včasih vprašam, kam se je skrila moja neustrašnost, kdaj sem pozabila, da sem supergirl, da itak vse zmorem in da je ni zadeve v življenju, ki bi me ustavila. Priznam, ustavila sem sama sebe. Rešitev? Hja, v resnici zelo simpl, sicer pa najtežja na svetu. Premakniti sebe. Zaenkrat sem še v stanju čakanja na pravi trenutek. Ne čutim še prave pripravljenosti. No, sicer pa je do zdaj bilo tako, da me je življenje samo premaknilo na pravo mesto. Se bova že zmenila še glede tega.

Ko berem za nazaj, kaj vse se mi je dogajalo in točno vem, čemu je namenjena vsak abeseda posebej, pa res vidim veliko spremembo. It's a new life.

Nedeljsko

Večino dneva sem si želela, da bi lahko pobegnila iz lastnega telesa, ki je po vikendu ponočevanja omagalo. Staram se, slabo prenašam neprespanost, če k temu dodam še alkohol, sem pa res samo še za staro šaro.

Kakorkoli, druženja je bilo veliko na raznih dogodkih in prireditvah in seveda na zabavi. To, da sem človek, ki mu ne ustreza ravno veselo spoznavanje vsega živega folka na mega fantastičnih dogodkih, kjer se itak ne moreš pogovarjat, je že znano. Sem pa ponovno pokapirala, zakaj. Ob raztiranju ljubljanske malomeščanske wannabe scene, kjer se ve, kdo je čigav otrok in je že zato povzdignjen na višave, ki jih verjetno niti ne razume (ali pa sem jaz tako naivna), sem si skoraj bruhnila v usta in po objemanju srčnih gospa, ki vedo, čigav otrok sem jaz, pobegnila v topel dom.

No, ni vse grdo in ni vse zoprno. Včasih prav zato naletim na kakšne tople, inteligentne, razgledane in iskrive ljudi. Samo vse narejeno in hinavsko me odvrne od vsega.

Pripelji sonce nazaj

Ni še čisto jesen, tista klasična, ampak tak siv prehod, ki stiska za grlo in premoči skozi vse čevlje. Prehod iz sandalov v balerinke bi še preživela, noge pa jokajo ob tiščanju v nepremočljive pete.

Ob poznih popoldnevih, ko dan ugaša, si namesto piva in družbe zaželim čaj in objem. Poletne oblekice, ki še visijo na sušilu, čakajo potovanje v vakuumske vreče, kjer bodo prezimile do naslednjih toplih sončnih žarkov. A je sploh bilo poletje? Nekaj se ga spomnim, ob sedenju na terasi v roza oblekici in sramežljivih pogledih. Jesen prinaša kisla jabolka, v katera bo treba ugrizniti, pa mi prav nič ni do tega. Se pa veselim trenutka, ko bodo drevesa odvrgla listje in bodo povsod ležale iglice kostanjev. Prvič, odkar živim v Ljubljani, imam občutek, da je to res eno močvirje, razmočeno od dežja in sivo od megle in smoga. Morda pa ima še kakšnega asa v rokavu. Sladki poletni trnutki pa bodo ostali v mehurčku, da mi bodo greli noge v hladnih dneh, ki prihajajo.

Gnezdenje

Nekatere stvari pridejo počasi, po korakih in te vseeno presenetijo, in a good way. Do te mere, da kričim "Cela sn srečna". Včasih s prsti drsim po obrazu, samo zato, da se prepričam, da je vse to res. Prava količina motenega, prava količina sladkorja, prava količina glasnega smeha in tihih smehljajev. Potihoma nastajajo najlepše zgodbe.

...

Ob napadih smeha in dobre volje (yes, bitchy me is smiling a lot), imam občutek, kot da je v resnici vse v redu. Dejstvo, da ni, pač uspešno ignoriram in gledam naravnost naprej v sonce. V vmesnem času pa se spet za prevlado prepirata glava in srce. Smanji doživljaj. Srce zmaguje, ker poletje je pač takšno, da bi se pri vseh odločitvah, kot ta pravi adrenaline junkie, zagnala na glavo v prepad in od užitka kričala ob prostem padu. Z lažjo v glavi, da me v resnici spodaj čaka velika puhasta postelja z dišečimi belimi rjuhami. Mogoče pa me res. In tisti objem pred spanjem, ki bi me premamil.

Iz stanja modric so se noge preselile v stanje komarjih pikov. Vztrajam pri daljših oblekcah, da ne zmedem še kakšnega nedeljskega pijančka v gostilni za cesto, ki kriči za menoj. To sem si zares vedno želela.

Manjka mi morje, sonce, slamnik in vonj po kremi za sončenje.