Misterij zobne ščetke

Včasih pride do tako banalnih vprašanj in analiz. Mogoče smo ženske res še posebej prodorne na področju analize v resnici nepomembnih reči, ampak so nekateri misteriji, o katerih se kakšno jutro, ko zrem v ličen kozarček s ščetkami, zaspano sprašujem.

Nikakor še nisem našla odgovora, hkrati pa ne čutim potrebe, da bi zobno ščetko vrgla stran. Morda pomeni odprt stranski vhod, morda me opominja na to, da z nekom nočem več pljuvati zobne paste v isti umivalnik. Mogoče je nekdo izgubil pravico, da me med ščetkanjem žgečka (in povzroča neeleganten krohot s polnimi usti zobne pate). Konec koncev bo ščetka že prišla prav za čiščenje fug. Morda pa bom kdaj tako žleht, da bom to prekleto zobno ščetko komu podturila in se pri sebi do solz nasmejala. Mogoče pa sem razvila "welcome to my life" in "goodbye sleepover" zobno ščetko.

Ali pa nič od tega in v mojem kozarčku pač spijo tri zobne ščetke, ena pa hodi z menoj po svetu in išče svoj prostor pod soncem. Vsekakor pa tale zobna ščetka in tiste tri rezervne, zapakirane nekje na varnem, niso nič v primerjavi serijo vijoličastih ščetk, ki so nekoč nekomu priletele z omare in se je na to temo razvil dober štos.

Sicer pa - a se kaj zares konča z zobno ščetko v smeteh?

It's oh so quiet

Eno potovanje v preteklost, kadar se zjutraj usedem na kuhinjski pult, skozi okno mi jutranje sonce greje hrbet, iz skodelice s kravicami srkam kakav (brez laktoze) in s fotrom debatiram, kako se pripravijo najboljše gobice z jajčki na svetu. Medtem pa na štedilniku zacvrči in razlije se vonj po slanini, ki bo izboljšala zajtrk, pa čeprav s krožnika na pultu že kradem koščke klobase in kruha in pravzaprav nisem več tako lačna. In vmes še vsa zaspana zajadram v tista leta, ko sem imela glavo večjo od telesa in še nisem mogla sama splezati na pult. No, takrat je bil v kuhinji en visok stol, na katerega sem lahko splezala, mama pa me je običajno okrog pasu k stolu privezala s kakšno pisano ruto, dovolj na široko, da sem lahko ritala in še vedno ostala na stolu.

V kruti realnosti, pa smo se že včeraj, ko me je bratec varno pripeljal domov, vsi trije nasmejali, ker sem na okenski polici zagledala svečke z vonjem zelenega čaja - "Fotr, kaj maš spet novo babo? Ne ti men, da ne. Kaj pa te svečke zeleni čaj, nea bluzi." No, baje da ne. Ups.

Se pa zato moje poti tu in tam križajo s potmi nekega izjemno simpatičnega mladeniča, zaradi katerega sem morda po dolgem dolgem času ugotovila, da očitno je mogoče, da obstaja nekdo, ki bi mi lahko spodnesel tla pod nogami. Če bi hotel in če bi jaz dovolila. Če bi kdaj prišlo do takšne situacije. Tak dober občutek je ta svoboda.

B no. 2 with compliments

O katastrofi od Slovenskih železnic ne bi, ker postanem kar živčna. Ampak tudi drugje okrog naše kokoške so te povezave katastrofalne, primerno samo za bombardiranje. In ugotovitev zadnjih premikov preko meja je, da človek iz Slovenije niti pobegnit ne more, če malo ne prišpara, in če nima vsaj enega znanca z avtom in velikim srcem. Vse se da, če se hoče, je čisto moj stavek, ampak tole je pa res katastrofa. Čudno, da turisti najdejo pot v Slovenijo.

Izven negativizma pa sem našla sončni zahod z malim milijonom ljudi na trgu sv. Marka. Med opazovanjem in uživanjem v lepoti (če odmislim tole četico turistov), me je seveda nadlegoval nek prodajalec rož, ki si je zamislil, da jaz rabim eno razčupano vrtnico. Resno? Potem pa sem se šla naprej izgubljati po osvetljenih uličicah, pila brezkofeinski espresso, se basala s špageti (in tableti), strmela v sladkarije v izložbi in se zmrdovala nad cenami Gucci torbic. Jap, pridno sem ignorirala smrad, verjetno zaradi vročine, ki se je odločila, da je ravno ta pravi čas, in prvi dan pohajkovanja celo nisem imela morilskega nagona uperjenega proti masi ljudi, ki svet gledajo skozi fotoaparat.

Če Italijani ne bi bili taki, no, cigani, bi bil tale izletek čisti kulturni šok po Beogradu.

B no.1 in 7 patuljkov

Beograd je za mene vedno najprej Bežanijska kosa, takoj za tem pa hotel Moskva in knjaz Mihajlova ter prehod na Kalemegdan. Tokrat še malo pomoči pred poroko in izlet v Topolo. Beograd je ena čisto druga mentaliteta in srčnost. Po poti so mi enkrat ali dvakrat stopile solze v oči od ginjenosti in spominov. Še enkrat sem se zahvalila sebi in nesposobnim ljudem, da lahko potujem sama in si dam čas za še eno katarzo.

Tudi po prvem pihanju smoga iz neuporabnih sinusev na preklemano zagamanem septembrskem mrazu, ki je pripotoval z menoj, sem še vedno mrmrala od nekega skritega sviđanja do te ogromne sive gmote z bleščečimi lučmi v petkovem večeru. Ni fotografije, ki bi lahko pokazala, kakšne metuljčke k meni pritegne Kalemegdan by night. Ali vonj sivke v končno toplem soncu na trgu sv. Marka. Pa tudi tisto preskakovanje ploščic okrog hrama sv. Save v elegantnih čeveljcih. V Beograd pač vedno potujem kot gospa in tam me pričaka tretma za gospe. Rezervirane večerje, lepe kavarne, kjer ne strežejo čaja ali brezkofeinske kave, kavalirsko nošenje vrečk z manjšimi nakupi (khm, khm), vožnja po mestu z avtom, veliko domače hrane in še več cvetja.

Beograd je mesto, ki bi ga objela in en košček prinesla s seboj, pa ga vedno pustim tam za naslednjič. Beograd so tri Biljane in učenje cirilice.Naslednjič še ni planiran, upam pa, da mi uspe kaotičnost spet zagledati prej kot čez 7 patuljkov.

B no. 2 prihaja jutri in pe vedno nimam nič pripravljeno za vikend pobeg.

Pink and polka dots

To dvoje me napada zadnje čase. Verjetno zaradi pomanjkanja osebnega življenja. Še malo, pa si bom kupila ceneno majico z živalskim vzorcem in opetkana šla zvečer sedet na kavo in čakat prvega majmuna, ki pride mimo. Sedenje iz varnostnih razlogov - da si ne zlomim vratu pri hoji.

Sem si pa zato skoraj polomila nohte. Od tega, ker sem si zaželela lobotomije. Koliko tipom natančno moraš rečt, da se seliš, da jim potegne, da bo treba kakšno omaro prestavit? Če so že izgubili primat pri družinskem proračunu, bi lahko vsaj nekje bili uporabni. In če mi še en omeni kabl, ko sama priklapljam TV, ga bom na gobčka. Resno? Kabl? Menda ja najdem preklemansko vtičnico.

Med dvema željama po tem, da se resnično in nepreklicno vdam lobotomiji, je posvetil žarek upanja s komunikacijo, ki že v prvem stavku vsebuje kompliment. Nekako dih jemajoče je tole. Čeprav tudi zdrava mera ljubosumja sede, ampak samo na pravi osebi. Trenutno glasujem za komplimente. Potem obljubim, da bom razbila kakšno skodelico s pikami. Najlepša se je pač izgubila in jo moram z nečim nadomestiti. Pa še znižane so bile.

O tem, da bom jutri za v službo najbrž spet oblekla roza majico, bom razpravljala kdaj, ko ne bom čepela v roza pižami in se držala za glavo.

Just some things ...

... and someone I absolutely adore.

Nekdo, ki daje besedam črke in pomenom obliko. Tole bi bilo res škoda zamuditi.

Tina welcome aboard.

Safr

Že par dni se sprašujem WTF me je uhvatilo in kje???? Čudovit teden se je začel z malo službene aktivnosti in kup prijetnih kavic predvidenih tekom tedna. No, že v službi mi je zdravje stisnilo fakiča in po čaju s prijateljico iz daljnih krajev, ki ga ne bi zamudila za nič na svetu, in prevzemu unikatne obleke za na poroko (ki je mimogrede najlepšejša na svetu, če je slučajno kdo dvomil v to), sem se zavlekla v posteljo.

Iz postelje še vedno nisem prišla. Ne pomagajo grenivkine kapljice, ne pomaga čudežni sok s 7 vitamini (po tem me je šele zvilo v želodcu), ne pomaga rdeča pesa, tablete pa itak niso moje prijateljice. Not feeling olympic at all.

Zdolgočasena sem do daska, z veseljem bi delala za službo, pa po pol ure zaspim z glavobolom, podvig sprehoda do trgovine po hrano (ker je bil hladilnik popolnoma prazen) se je izkazal za težek napor. In jaz sem tečna, če moram biti več kot en dan pri miru. Sploh, ker bi lahko šla danes v Trento za cel vikend, pa nisem sposobna.

Uradno furam safr.