Čevlji čevlji čevlji

Všeč mi je Ljubljana. Ker greva z bratcem na sprehod, v trgovino po čevlje in se pogovarjava. Včeraj me je sredi Trubrajeve objel in na Prešercu sva se v slovo stisnila. Moj veliki, močni bratec je rabil objem. Je že res, da sem ga prej šokirala z nekaj novicami od doma. Nekaj čaša sem ga gledala, ko sva pila kavo, in sem videla, da je tam kot jaz. Mislim pa, da še vedno ne razume, da sem blažilec.

Sicer pa sem malo pregledala ponudbo obutve za jesen-zima in se odločila, da me nekdo pelje v tujino. Ne ne vem natančno kaj hočem, bom pa vedela, ko bom videla. Če bodo imeli mojo številko. Sicer pa dolgujem še to slikico.

Dost je

Kako konkretno že pogrešam Ljubljano in škrlatne sončne zahode nad industrijsko cono. Mojo poskakujočo bejbi, moje Srce in ropot.

Dost je tudi gledanja vame brez pravih besed. Moja tišina se šele začenja. Očitno pa s časom, ko me začne zebsti v noge, pride tudi čas, ko je ledeno še kje drugje. No, si vsaj vzamem čas, da vse cunje zlikam.

Z Grazem sva mešanih občutkov. Nekako se mi je zazdelo, da čuti enako kot jaz - zmedeno. Vse skupaj je tako krhko, da se lahko podre, če samo pomežikneva. Kako je smešen, ko bi me rad videl, pa se hkrati tako boji. In kako sem sebi smešna, ko bi tako rada videla, pa ga hkrati sploh nočem.

Naš fotr ga useka

Sediva in gledava Shakespeare in love (fotr je imel daljinca v roki). Pa pride prizor, ko fotr proda svojo hčerko najboljšemu ponudniku, da postane njegova žena. In naš fotr začne na glas razmišljat: "Jah, to so počeli še v 18. stoletju." Zajebantsko mu odgovorim: "Si predstavljaš, da bi ti mene tako prodal?"

"Hmmm ... hehe."
"Jah, veš kako sramoto bi ti naredila! Hihihi. Pol pa bi imel sramoto v mestu ;)"
"Heh, ne bi bil več Seks v mestu, ampak Sramota v mestu."

Sklep: moj fotr je napol baba! (in od kod pozna Seks v mestu???)

Bruhuhu

Sinoči sem nekaj govorila o tem, da se mi bo žlehtnoba maščevala. Potem pa sem nastavila budilko na šesto zjutraj in nežno zaspala. Uro ali dve pred budilko me je zbudila močna bolečina. Hujša od tistih, ki jih imam v času menstruacije. In namesto, da bi šla v Ljubljano, sem dan preživela v kopalnici.

Tokrat je resni osumljenec točno določena hrana, ki je sicer zelo redko jem, sem pa vedno, ko je bila v igri, izdatno preživljala čas v kopalnicah.

In kot nalašč, so me ravno danes vsi hoteli videti. Spraševali, če grem v kino pa na pijačo, morda na kavo (v tem trenutku sem odložila telefon in poletela proti moji prijateljici kopalnici). Morala sem celo zavrniti predlog nekoga z lepimi očmi, da mi razloži, zakaj ni imel časa, ko od njega tega niti nisem pričakovala. Sej prav, naj ga bo malo strah.

Varljivo

Toliko je stvari, ki bi jih rada povedala, pa jih ne morem. Ker so nerazumljive. In ker že mene včasih prestrašijo.

Malo jih ignoriram. Včasih se spravljam v nevarnost. Včasih se drugi spravljajo v nevarnost. Mali otrok v meni je udaril na plan, ko je fotr v petek zvečer izjavil, da gre na morje. Ja, halo, ti kar pojdi, avto pa pusti doma. Ja, vem. Takšna sem samo zato, ker nisem preveč navdušena nad določenim osebkom. Tako me nikoli ni doma, fotr pa si želi, da bi bila. In ko pridem, on gre. Povrhu vsega me še v tem zanikrnem kraju misli pustiti brez avta??? Imam namreč težavo: mati me je spravila v težave, določeni ljudje tukaj pa se hranijo z govoricami, zato preprosto ne hodim peš (ker se mi res ne ljubi nikogar srečati). Posledično sem se ta vikend dvakrat peljala v Ljubljano in nazaj. Nakar sem bila obveščena, da moram še nekega osebka obveščati, kdaj vstopim v svoje podnajemniško stanovanje. Glej, meni ni potrebno nikogar obveščati o ničemer! Slučajno sem bila še dober izgovor za tujo nesposobnost. Glej, tam sem zato, ker moram urejati nekatere stvari, ki jih ti nikdar v svojem malem življenju ne boš razumel.

Dejstvo, da sem trenutno nedosegljiva za razlage, daljše od enega kratkega in rahlo žaljivega stavka, me je popeljalo do moje Petrarce. Hvala bogu, nekako razume, da nisem razpoložena. Zato sem ji ponudila skoraj celotno razlago. Z lepimi besedami.

I am a woman?

Razvajam se. Nakupujem ravno ne, ker kartica nekaj strada, fotrove nočem, tipe pa prehitro menjam, da bi jo kateri dal. Nalašč, resno.

Bolj hodim po salonih. Začuda ne po avtosalonih, ampak sem se nekaj vrgla na razvajanje telesa. Urejam svoje shirano telo pri kozmetičarki, danes me bo gnetla maserka a.k.a. sekica ... nekako še moram do frizerja, ker moj narastek ni več ničemur podoben (ali pa je vedno bolj podoben razdejanju po atomski bombi), moje naglavno okrasje pa le skupku dolgih (a lepih!) las.

Počitnice doma še vedno pašejo. Danes sem malo jokcala, ko sem se peljala mimo stanovanja od moje lubice, nje pa več ni. Pri tem pa se mi je razmazala maskara. Jaz pa sem se že ustrašila, da sem spet zaledenela! Spomnila sem se tudi, da naslednjega pol leta ne bom imela drugega doma pri Stanki. Čakajo me neki rojstni dnevi, na katere se bom očitno vozila in nič pila. No, saj tudi alkohola ne pijem več zadnje čase.

Zanima me samo, kolikokrat bom še padla na rit. Ker tam odzadaj ni več nikogar. Niti tistega, ki je ves čas stal na moji levi. No ja, oni še stojijo tam nekje, samo mene je nekam odneslo. In tazadnja že konkretno boli. Ignorance is a bliss.

Pa naj bo

Nič več ni čutila. Pred njo je stalo belo polje praznine, za njo pa globok prepad. Porušeno mesto. Stopila je na belo platno ter za seboj pustila prve prašne stopinje, krvave od boja. Ni več kričala, ni več čutila. Z velikimi očmi je zrla naprej. Nova. Bila je izpraznjena. A le do noči. Ponoči pa se je zbudila z odtisom prvega poljuba na ustih, za katerega ne ve, kdaj se je zgodil, in z močno bolečino v prsih, ki jo je vrgla pokonci. Takrat je začutila prve solze na licih in sprostitev bolečine. Solze so se spremenile v jok, v slapove solza.

Takrat si je rekla: "Moram oditi. Stran ... čez ocean."