Rdeča đezva

Včasih me nekaj spomni na nekaj in se mi odrola cel kup spominov. Ne za žvečenje in premlevanje, ampak tako lepih in zanimivih. Šele potem me je udarilo v glavi, da sem šla mimo Žal in nisem šla prižgati svečke za mami. Zvečer pa me je pri računanju zadelo, da je že več kot 4 leta minilo, pa se še vedno kak dan zdi, kot da mi nekdo trga srce iz telesa, drugi dan pa vse mine in življenje gre dalje. Na tiste prve dni se vprašam, če čas lahko to zaceli.

Nasploh imam zadnje čase težave s časom. Prehitro mineva in premalo ga imam zase. Zato včasih cenim deževne dni, ko se lahko delam, da svet ne obstaja. Za ravnovesje. Čeprav je danes res tak dan, ko mi iz kotičkov možganov utripa moja rumena skodelica s pikami, ki je že nekaj let pokojna, v njej pa kava s kakavom in mlekom. In ko smo ravno pri času ... že vsaj pet let ne pijem kave! Danes jo pa prav vonjam. Iz rdeče đezve.

Kam kaže naš kompas?

Apatičnost pomešana z ustrahovanjem je z vso silo treščila na idilično deželico pod Alpami. V časih, ko je svoboda govora sveta in neodtujljiva pravica slehernika, se nekateri grdo poigravajo z njo. Drugi pa jim dopuščajo zabrisevanje meja med svobodo in sovražnostjo. Naslovi in dikcija prenekaterih javnih objav kar neposredno pozivajo k omejevanju svobode prihajajočih ... in to pod pretvezo svobode govora. In kar je najhujše, proti takšnemu hujskaštvu nihče ne ukrepa, nihče ne kriči od bolečine, ki jo povzročijo besede. Nihče ne postavi kriterija komunikacije. Postavljajo pa meje gibanja in se pogovarjajo o ogroženosti ljudi, ki smo udobno zleknjeni na svojih kavčih.

Posamezniki pod pretvezo strahu uveljavljajo svojo sovražnost do drugačnih na vseh poljih, pa jim nihče jasno in glasno ne reče NE. Zato mi dovolite, da NE rečem jaz v svojem imenu. Ne dovolim, da nekdo svoj gnev spušča po otrocih, ne dovolim, da nekdo svoje komplekse rešuje na ranjenih, tistih, ki že tako ničesar nimajo, šibkih in ogroženih. Ne dovolim agresije - fizične ali psihične. Ne dovolim ignorance do vseh nečloveških ravnanj. Ne želim si še hujšega razkroja človečnosti.

Želim pa si, da bi ljudem morala narekovala dejanja, s katerimi nekomu polepšajo življenje in ne otežujejo. Zahtevam, da se postavijo meje sovražnosti in se o njih govori na ves glas. Zahtevam spodbujanje človečnosti in preganjanje krvoločnosti. Zahtevam, da se preprečijo vsakršne kršitve ustave.

Moj kompas se premika vedno bolj zahodno ali severno, kjer v upanju iščem lepšo družbo. Strpno, tenkočutno, spodbudno in človekoljubno. Ne želim si živeti v družbi, kjer so dopustne opombe z majhnimi črkami pod vsakim dejanjem. Včasih se mi zdi, da kompas preveč ljudi kaže nekam v preteklost - kot bi bili slepi in gluhi na vse zgodbe grozot.

Strah me je prihodnosti v družbi, ki bo dopustila razširjanje sovraštva, kot to dopušča sedaj. Ne bom sklanjala glave in ob vsaki boleči besedi bom zakričala. Bo kdo kričal z menoj?

Reševanje starega kruha

Vedno ostane nekje nek kos starega kruha. In na jok mi gre, ko pomislim, da bi ga morala vreči stran. Delanje drobtin je ob dveh psih v stanovanju popolnoma nesmiseln poseg, kruhovi cmoki pa mi že gledajo iz ušes.

Zato sem se danes lotila preizkušanja izmišljenega recepta. Če se da narediti kruhov puding, se ziher da narediti še kaj za kosilo, a ne. Pa sem si rekla, da mleto meso sigurno paše s kruhom in pobrskala še po ostankih zelenjave.

Torej:
pol kg starega kruha
4 dl mleka
2 jajci
1 čebula
malo slanine
maščoba
začimbe

Prvega dela jedi sem se lotila po principu kruhovih cmokov. Ker sem jih tudi najprej mislila narediti, pa me je vmes minilo. Narezala sem kruh na kocke, prelila s 4 dl mleka in dvema žvrkljanima jajčkama. Pretiravala s peteršiljem in drobnjakom, k temu pa primešala še eno manjšo čebulo, skupaj s slanino popraženo na zaseki. Tole naj malo čaka, da se mleko in vse vpije v kruh. Pa soliti je potrebno.

Drugi del:
pol kg mletega mesa
četrt glave zelja
1 čebula
začimbe

Res je, čebule nikoli ni preveč, maščobe pa :) Jaz sem meso in čebulo in zelje prepražila kar na ostankih maščobe za kruhovo zmes.

Šejk it bejbi:
Ne dobesedno. Pečico sem zakurblala na 200 stopinj in malo počakala, da se je segrela. Vmes pa sem na dno malo globljega pekača dala približno polovico kruhove zmesi. Zdelo se mi je kul, da malo potresem z moko (in prav sem imela). Čez to sem dala vso količino mesa z zeljem. In potem čez še drugo polovico kruha. Poigravala sem se z mislijo, da bi bilo fino še malo zaliti z jajci in mlekom, ampak sem preskočila korak (ker nisem imela več jajc, mleka pa ne maram in groza me spreleti ob misli na okus te zakrknjene zmesi v preveliki količini).

Dvajset minut na 180 do 200 stopinjah je bilo čisto ok. Po vrhu lahko še malo sira, tudi brez je čisto ok. Videti je kot ponarejena musaka in fino razpade, ko daš na krožnik. Je pa res, da sem imela koruzni kruh.

Thank me later. Dober tek.

Pričakovanja?

Enkrat vmes, med govorom o krizi in govorom o lepšem jutru, je spletna omrežja, časopisje in vse ostalo preplavilo oziranje za višje dobro. Tako višje dobro, ki od nas zahteva najmanj pet homeopatskih praškov, tri ure vsakodnevne meditacije, štiri leta skomin po življenju v uti nekje med krokodili in kačami, vendar lahko gremo tja šele, ko nam napovedo karte ali prišepnejo angeli. Ob vsem tem pa potrebujemo najboljši bicikl in najnovejšo vetrovko, ki iz švica že skoraj ne dela elektrike za vasi na najbolj oddaljenem otočku sveta.

Ko enkrat rečeš, da je vse to bullshit, dobiš nekaj ogorčenih pogledov s strani mamic, ki svoje otroke za vikend peljejo v šoping.

Iz vsega tega pa vznikajo samo ljudje, ki niso sposobni sprejeti odločitve. In potem se izgovarjajo na energije. Ja sori, ker zjutraj nisem spila budističnega čaja s pestjo ashvagande, da bi se lahko dvignila na tisto zadeto raven, ko ti ni treba povedati ničesar. Veliko sistemov deluje po tem principu in ne razumem, kako - no, razumem. Megleni ljudje meglenim ljudem prodajajo meglo. S povprečnostjo si prislužiš trepljanje po rami, ali pa te od same nesposobnosti nese nekam na vrh. Ker očitno tam narediš najmanj škode?

Žal mi je, da tako malo ljudi prepozna manipulacije in da se v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in nekomu obelodaniti, da je moten, večina raje skrije za različne energije. Vse je zabavno, dokler deluje z žlico soli. Bojim se, da je večino soli Martin Krpan popokal in odnesel v druge kraje.

Teta Vera

Konice prstov me srbijo, da bi napisale nekaj s pomenom, in hkrati zaledenijo, ko se dotaknejo tipkovnice. Trema pred odprtjem tega lista in pričakovanji? Vera v to, da pisanje svojih misli še ni mrtvo in da se vse da. Ali kritika, ki pride z delom? Obvladovanje stereotipnega poniževanje vsega, kar bi lahko bilo dobro.

Razum mi pravi, da potrebujem usmeritev, načrt, terminski plan in tematska izhodišča. Emocio pa pravi: "Wtf? Nekje si pa lahko privoščiš svojo svobodo." Razmišljam, da bi vse to spet postal nenadzorovan skupek dnevnih ali tedenskih izbruhov, navdušenja in razočaranja, ali preprosto tiste potrebe za razgibavanje prstov.

Po drugi strani pa ... ali si upam napisati? Ali se da napisati nekaj razumljivega pri možganih, ki prehitevajo prste in povzročajo izpuščanje črk, besed in stavkov. V teh časih tako hitro padeš na vislice. Toliko je repov, na katere se da stopiti, da bo vedno kakšna mačka zaječala od bolečine, v momentu pozabila na človečnost in bonton ter spraskala vse, kar se spraskati da.

Hm, kaj bi dala, da bi znala predvideti prihodnost in še pravočasno pobegniti pred plazom groze. Ker grozo že sedaj ob marsičem začutim v kosteh. In si želim, da bi si ljudje s kančkom dobrega, razumskega in predvsem dobronamernega lahko ustvarili svoj peskovnik, iz katerega bi na negativce, ki se plazijo kot mali PMS-jasti minjoni, metali rožice. Recimo temu filozofija dobrega, ker hipijevski froc s težavami s sprejemanjem realnosti se ne sliši zaupanja vredno.

Vse je tam

Včasih zmanjka tišine za tipkanje, ali ne gre tako zlahka. Nekje med individualizmom in ljubeznijo je včasih treba biti iznajdljiv za tisti svoj trenutek. Čeprav je mnogo naših trenutkov.
Sem mislila, da sem že šla čez to, ampak še vedno me presune človeška grobost. Uokvirjenost, zaplankanost, introvertiranost, slepota. Namesto lepote, ki bi jo veliko raje videla povsod. Nazivi, pretvarjanje, gledanje v omaro in pogovarjanje s stenami. Pričakovanja pa tako visoka.

Veliko raje se smejim s tistimi, ki nosijo rožnata očala in iščejo poti. Ki obstajajo, ker jih narišemo. Na realistične slike se ironija riše z besedami: "Nikoli več se ne bom pritoževal zaradi svojih minornih težav." Laž, ki uniči celo sliko pod spektrom samopomilovanja. In to smešna laž. Ker, bodimo iskreni, so za vsakogar njegove težave najhujše. V danem trenutku.

Obljubila sem si, da ne bom več nervozna, da se ne bom več sekirala. Predvsem pa, da ne bom več tiho, ko bo nekdo kvasil bedarije. Včasih se sprašujem, če je vredno, da se spustim nizko samo zavoljo dopovedovanja nekomu nekaj povsem naravnega. Ampak neumnost leze po nogah kot kača in pika v kolena.
Nabralo se je misli za celo knjigo. Samo do papirja še niso prišle. Mogoče.

It's a new life

Malo sem izginila, priznam. Sej bi kdaj kaj napisala, če bi zvečer imela internet, res bi.

V teh dolgih mesecih laufanja po svetu in urejanja nepomembnih reči, sem postala dvojna pasja mama, se selila, odkrivale takšne in drugačne lepote in predvsem uživala v majhnih lepih rečeh, ki mi jih je življenje prineslo.

Mislim pa, da je že eno leto, ko me muči samo še ena stvar. Ta je sicer povezana še z nekaterimi ne tako majhnimi stvarmi, ampak me muči. Pa sploh ni tako pomembno, v resnici. Je samo del tega, kako pogumen je človek. In se včasih vprašam, kam se je skrila moja neustrašnost, kdaj sem pozabila, da sem supergirl, da itak vse zmorem in da je ni zadeve v življenju, ki bi me ustavila. Priznam, ustavila sem sama sebe. Rešitev? Hja, v resnici zelo simpl, sicer pa najtežja na svetu. Premakniti sebe. Zaenkrat sem še v stanju čakanja na pravi trenutek. Ne čutim še prave pripravljenosti. No, sicer pa je do zdaj bilo tako, da me je življenje samo premaknilo na pravo mesto. Se bova že zmenila še glede tega.

Ko berem za nazaj, kaj vse se mi je dogajalo in točno vem, čemu je namenjena vsak abeseda posebej, pa res vidim veliko spremembo. It's a new life.