Reševanje starega kruha

Vedno ostane nekje nek kos starega kruha. In na jok mi gre, ko pomislim, da bi ga morala vreči stran. Delanje drobtin je ob dveh psih v stanovanju popolnoma nesmiseln poseg, kruhovi cmoki pa mi že gledajo iz ušes.

Zato sem se danes lotila preizkušanja izmišljenega recepta. Če se da narediti kruhov puding, se ziher da narediti še kaj za kosilo, a ne. Pa sem si rekla, da mleto meso sigurno paše s kruhom in pobrskala še po ostankih zelenjave.

Torej:
pol kg starega kruha
4 dl mleka
2 jajci
1 čebula
malo slanine
maščoba
začimbe

Prvega dela jedi sem se lotila po principu kruhovih cmokov. Ker sem jih tudi najprej mislila narediti, pa me je vmes minilo. Narezala sem kruh na kocke, prelila s 4 dl mleka in dvema žvrkljanima jajčkama. Pretiravala s peteršiljem in drobnjakom, k temu pa primešala še eno manjšo čebulo, skupaj s slanino popraženo na zaseki. Tole naj malo čaka, da se mleko in vse vpije v kruh. Pa soliti je potrebno.

Drugi del:
pol kg mletega mesa
četrt glave zelja
1 čebula
začimbe

Res je, čebule nikoli ni preveč, maščobe pa :) Jaz sem meso in čebulo in zelje prepražila kar na ostankih maščobe za kruhovo zmes.

Šejk it bejbi:
Ne dobesedno. Pečico sem zakurblala na 200 stopinj in malo počakala, da se je segrela. Vmes pa sem na dno malo globljega pekača dala približno polovico kruhove zmesi. Zdelo se mi je kul, da malo potresem z moko (in prav sem imela). Čez to sem dala vso količino mesa z zeljem. In potem čez še drugo polovico kruha. Poigravala sem se z mislijo, da bi bilo fino še malo zaliti z jajci in mlekom, ampak sem preskočila korak (ker nisem imela več jajc, mleka pa ne maram in groza me spreleti ob misli na okus te zakrknjene zmesi v preveliki količini).

Dvajset minut na 180 do 200 stopinjah je bilo čisto ok. Po vrhu lahko še malo sira, tudi brez je čisto ok. Videti je kot ponarejena musaka in fino razpade, ko daš na krožnik. Je pa res, da sem imela koruzni kruh.

Thank me later. Dober tek.

Pričakovanja?

Enkrat vmes, med govorom o krizi in govorom o lepšem jutru, je spletna omrežja, časopisje in vse ostalo preplavilo oziranje za višje dobro. Tako višje dobro, ki od nas zahteva najmanj pet homeopatskih praškov, tri ure vsakodnevne meditacije, štiri leta skomin po življenju v uti nekje med krokodili in kačami, vendar lahko gremo tja šele, ko nam napovedo karte ali prišepnejo angeli. Ob vsem tem pa potrebujemo najboljši bicikl in najnovejšo vetrovko, ki iz švica že skoraj ne dela elektrike za vasi na najbolj oddaljenem otočku sveta.

Ko enkrat rečeš, da je vse to bullshit, dobiš nekaj ogorčenih pogledov s strani mamic, ki svoje otroke za vikend peljejo v šoping.

Iz vsega tega pa vznikajo samo ljudje, ki niso sposobni sprejeti odločitve. In potem se izgovarjajo na energije. Ja sori, ker zjutraj nisem spila budističnega čaja s pestjo ashvagande, da bi se lahko dvignila na tisto zadeto raven, ko ti ni treba povedati ničesar. Veliko sistemov deluje po tem principu in ne razumem, kako - no, razumem. Megleni ljudje meglenim ljudem prodajajo meglo. S povprečnostjo si prislužiš trepljanje po rami, ali pa te od same nesposobnosti nese nekam na vrh. Ker očitno tam narediš najmanj škode?

Žal mi je, da tako malo ljudi prepozna manipulacije in da se v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in nekomu obelodaniti, da je moten, večina raje skrije za različne energije. Vse je zabavno, dokler deluje z žlico soli. Bojim se, da je večino soli Martin Krpan popokal in odnesel v druge kraje.

Teta Vera

Konice prstov me srbijo, da bi napisale nekaj s pomenom, in hkrati zaledenijo, ko se dotaknejo tipkovnice. Trema pred odprtjem tega lista in pričakovanji? Vera v to, da pisanje svojih misli še ni mrtvo in da se vse da. Ali kritika, ki pride z delom? Obvladovanje stereotipnega poniževanje vsega, kar bi lahko bilo dobro.

Razum mi pravi, da potrebujem usmeritev, načrt, terminski plan in tematska izhodišča. Emocio pa pravi: "Wtf? Nekje si pa lahko privoščiš svojo svobodo." Razmišljam, da bi vse to spet postal nenadzorovan skupek dnevnih ali tedenskih izbruhov, navdušenja in razočaranja, ali preprosto tiste potrebe za razgibavanje prstov.

Po drugi strani pa ... ali si upam napisati? Ali se da napisati nekaj razumljivega pri možganih, ki prehitevajo prste in povzročajo izpuščanje črk, besed in stavkov. V teh časih tako hitro padeš na vislice. Toliko je repov, na katere se da stopiti, da bo vedno kakšna mačka zaječala od bolečine, v momentu pozabila na človečnost in bonton ter spraskala vse, kar se spraskati da.

Hm, kaj bi dala, da bi znala predvideti prihodnost in še pravočasno pobegniti pred plazom groze. Ker grozo že sedaj ob marsičem začutim v kosteh. In si želim, da bi si ljudje s kančkom dobrega, razumskega in predvsem dobronamernega lahko ustvarili svoj peskovnik, iz katerega bi na negativce, ki se plazijo kot mali PMS-jasti minjoni, metali rožice. Recimo temu filozofija dobrega, ker hipijevski froc s težavami s sprejemanjem realnosti se ne sliši zaupanja vredno.

Vse je tam

Včasih zmanjka tišine za tipkanje, ali ne gre tako zlahka. Nekje med individualizmom in ljubeznijo je včasih treba biti iznajdljiv za tisti svoj trenutek. Čeprav je mnogo naših trenutkov.
Sem mislila, da sem že šla čez to, ampak še vedno me presune človeška grobost. Uokvirjenost, zaplankanost, introvertiranost, slepota. Namesto lepote, ki bi jo veliko raje videla povsod. Nazivi, pretvarjanje, gledanje v omaro in pogovarjanje s stenami. Pričakovanja pa tako visoka.

Veliko raje se smejim s tistimi, ki nosijo rožnata očala in iščejo poti. Ki obstajajo, ker jih narišemo. Na realistične slike se ironija riše z besedami: "Nikoli več se ne bom pritoževal zaradi svojih minornih težav." Laž, ki uniči celo sliko pod spektrom samopomilovanja. In to smešna laž. Ker, bodimo iskreni, so za vsakogar njegove težave najhujše. V danem trenutku.

Obljubila sem si, da ne bom več nervozna, da se ne bom več sekirala. Predvsem pa, da ne bom več tiho, ko bo nekdo kvasil bedarije. Včasih se sprašujem, če je vredno, da se spustim nizko samo zavoljo dopovedovanja nekomu nekaj povsem naravnega. Ampak neumnost leze po nogah kot kača in pika v kolena.
Nabralo se je misli za celo knjigo. Samo do papirja še niso prišle. Mogoče.

It's a new life

Malo sem izginila, priznam. Sej bi kdaj kaj napisala, če bi zvečer imela internet, res bi.

V teh dolgih mesecih laufanja po svetu in urejanja nepomembnih reči, sem postala dvojna pasja mama, se selila, odkrivale takšne in drugačne lepote in predvsem uživala v majhnih lepih rečeh, ki mi jih je življenje prineslo.

Mislim pa, da je že eno leto, ko me muči samo še ena stvar. Ta je sicer povezana še z nekaterimi ne tako majhnimi stvarmi, ampak me muči. Pa sploh ni tako pomembno, v resnici. Je samo del tega, kako pogumen je človek. In se včasih vprašam, kam se je skrila moja neustrašnost, kdaj sem pozabila, da sem supergirl, da itak vse zmorem in da je ni zadeve v življenju, ki bi me ustavila. Priznam, ustavila sem sama sebe. Rešitev? Hja, v resnici zelo simpl, sicer pa najtežja na svetu. Premakniti sebe. Zaenkrat sem še v stanju čakanja na pravi trenutek. Ne čutim še prave pripravljenosti. No, sicer pa je do zdaj bilo tako, da me je življenje samo premaknilo na pravo mesto. Se bova že zmenila še glede tega.

Ko berem za nazaj, kaj vse se mi je dogajalo in točno vem, čemu je namenjena vsak abeseda posebej, pa res vidim veliko spremembo. It's a new life.

Nedeljsko

Večino dneva sem si želela, da bi lahko pobegnila iz lastnega telesa, ki je po vikendu ponočevanja omagalo. Staram se, slabo prenašam neprespanost, če k temu dodam še alkohol, sem pa res samo še za staro šaro.

Kakorkoli, druženja je bilo veliko na raznih dogodkih in prireditvah in seveda na zabavi. To, da sem človek, ki mu ne ustreza ravno veselo spoznavanje vsega živega folka na mega fantastičnih dogodkih, kjer se itak ne moreš pogovarjat, je že znano. Sem pa ponovno pokapirala, zakaj. Ob raztiranju ljubljanske malomeščanske wannabe scene, kjer se ve, kdo je čigav otrok in je že zato povzdignjen na višave, ki jih verjetno niti ne razume (ali pa sem jaz tako naivna), sem si skoraj bruhnila v usta in po objemanju srčnih gospa, ki vedo, čigav otrok sem jaz, pobegnila v topel dom.

No, ni vse grdo in ni vse zoprno. Včasih prav zato naletim na kakšne tople, inteligentne, razgledane in iskrive ljudi. Samo vse narejeno in hinavsko me odvrne od vsega.

Pripelji sonce nazaj

Ni še čisto jesen, tista klasična, ampak tak siv prehod, ki stiska za grlo in premoči skozi vse čevlje. Prehod iz sandalov v balerinke bi še preživela, noge pa jokajo ob tiščanju v nepremočljive pete.

Ob poznih popoldnevih, ko dan ugaša, si namesto piva in družbe zaželim čaj in objem. Poletne oblekice, ki še visijo na sušilu, čakajo potovanje v vakuumske vreče, kjer bodo prezimile do naslednjih toplih sončnih žarkov. A je sploh bilo poletje? Nekaj se ga spomnim, ob sedenju na terasi v roza oblekici in sramežljivih pogledih. Jesen prinaša kisla jabolka, v katera bo treba ugrizniti, pa mi prav nič ni do tega. Se pa veselim trenutka, ko bodo drevesa odvrgla listje in bodo povsod ležale iglice kostanjev. Prvič, odkar živim v Ljubljani, imam občutek, da je to res eno močvirje, razmočeno od dežja in sivo od megle in smoga. Morda pa ima še kakšnega asa v rokavu. Sladki poletni trnutki pa bodo ostali v mehurčku, da mi bodo greli noge v hladnih dneh, ki prihajajo.