Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

Dites-moi

Na prijetno deževno sobotno jutro, ko zajadram med francoski rap in šansone in dan opazujem iz postelje, preštevam minute do konca dneva in jim skušam dati funkcijo, se zasanjam za kratek trenutek. Potem pa začnem cepetati z nogami in nekje zadaj, v skritem kotičku misli, se spet zbudi vprašanje - kaj sploh še delam tukaj? Zakaj sploh še živim v tej državi? A sem res še zadovoljna? A sem samo delno zadovoljna? A bi rada do konca življenja delala stvari zato, ker jih moram, ker dokler sem v tej situaciji ne morem drugače? A res ne morem drugače? A je to samo izgovor, s katerim se lahko samo zakoljem? Lubi bog, kako sovražim to zagamano Slovenijo z debilno politiko in molzenjem praznih denarnic. Kolikor ima lepih krajev, odstotno toliko ima zabitih ljudi. Če bi zašla v srednji vek, bi glasno navijala za sežig parih ljudi. Ker ne bi bilo sporno.

Včasih še pomislim na tisto eno možnost, ki se je takrat prikradla. Pa ni bil pravi čas, res ni bil pravi čas. Polovičarstva pa se ne grem. Sploh ne s trohico grenkosti v sebi. Zato vdihnem, izdihnem in si pustim, da začutim tisti pravi trenutek. Ker mi paše, da se stvari premikajo same od sebe in da za spremembo ne piham na polna pljuča v jadra in kontroliram vsake minute, vsakega premika, in ne igram več šaha sama s seboj. I suck at it anyways.Sej najdem lepe stvari tudi pred svojim nosom, vsak dan. Ampak še vedno je tista ena stvar, ki me tako vleče.



Vse ob svojem času in s pogledom tja.

Dajmo se sprijaznit

Da nisem več presušena. V zadnjem letu sem bila ful pridna, sedela sem na riti in se odločno premalo gibala. Ob spremenjeni prehrani sem se pridno nazaj zredila. Imam rit (kolikor je pač imam ob malo ožjih bokih), imam bedrce (kolikor so mi jih pač geni namenili), še preklemanski celulit imam (to je od gostilniške fuj te bodi hrane in sedenja), mehki trebušček, in da ne pozabim, tudi problemi z iskanjem ta pravega modrca so nazaj, pa seveda mehka lička in podbradek (tole dvoje se mi ne dopade tako zelo). Most of all pa ugotavljam, da bi tudi presušena padla v kategorijo plus size, ker tile s temi merami niso sploh normalni. Grozn.

Torej, jaz praznujem dneve, ko me ljudje več ne gledajo z grozo v očeh, ko sem v rit brcnila fanta, ki mi je rekel, da nisem več tako seksi (kva njemu ni jasn? za tistga, ki z menoj spi, sem vedno super seksi!), in dneve, ko so podočnjaki izginili. In ko se derem, da sem se zredila, je čas, da si skočimo v objem in odpremo šampanjec, babe glupe. It's a fucking achievement, za katerega sem delala več kot dve leti.

Nori dnevi ali ko jinjang zaserje

Najprej me sredi noči zbudi škrtanje v vratih in stopanje po stanovanju. Nekako nisem šla pogledati. Čudno se mi je zdelo samo, da zjutraj ni bilo nikjer nobenih čevljev, razen mojih balerink. Vsa zmedena letim v službo, kjer se spomnim, da imam sestanek (še dobro, da sem majico I love surfer boys pustila doma in menjala za srajčko). Že tam nekje sem ugotovila, da je čisto čuden dan.

Po zamujanju na vse konce in kraje in enem krasnem hitrem kosilu s kolegico seveda pozna priletim iz pisarne, zagrabim kolo in voila en prasec mi je prerezal gumo. Na srečo je zraven mojster, ki zadevo uredi. Med tiščanjem kolesa in govorjenjem po telefonu spet prispem do točke 0 (beri, pisarne) in ugotovim, da je mojster pozabil nazaj naštimat ketno. Još jedan put.

Po krasni pijači in še boljših novicah od bratranca, ki je super sposobno brihtno bitje, prikolesarim domov, brez denarja kupim čikce in se odločim za večerjo, ki je ne bom zmetala vase. Takrat zapiska telefon ... z žalostno novico o smrti. In ko razmišljam, da eni od mojih najdražjih, v tem kritičnem trenutku ne morem nuditi rame v vsej njeni koščenosti, se mi na družabnem omrežju pojavi nečakinja. Njen prvi izlet v družabna omrežja.

V stanovanje je ponoči uletela cimra, zato mirno grem na balkon na cigaret. Kjer slučajno zasledim novičko, da je v Pragi eksplodirala stavba. Nimam pojma, kje je bila meni draga oseba takrat, upam, da ne v tisti stavbi.

Da je jinjang nekaj zajebal pa mi potrdi novica, da je spet nekje nekdo streljal in pobil par ljudi. Zdaj pa se naj ta nori dan konča in naj ulična svetilka neha utripati.

Na koncu tedna

Opažam, da sem čisto padla nazaj v tedenski ritem. Včasih me ponedeljki niso motili, zdaj mi pa kak teden manjka poležavanje in v nedeljo nekje pozno zvečer, ko vse naredim, si kar zamislim ležeren začetek tedna. Pasal bi.

Nedelje so za sveže rjuhe, kavo s prijatelji in kakšno tortico v mestu. Skledo sveže solate in priprave na jutri. Od zadnjih lepih dni si zamišljam, da je sol, ki jo je veter prilepil na lase in kožo, še vedno ostala nekje na meni. Najbrž ni, so pa ostale pegice na nosu od prvega spomladanskega sonca. Vsekakor pa je ostal grenak priokus od tistega trenutka, ko je nekdo sunil mojo idejo. Dobro, očitno sem genialna, ampak gre za meni izredno pomembno stvar in tale trmica, ki nastaja, me ne bo kar tako minila.

Topli dnevi so zagnali pralni stroj s poletnimi cunjami in zamenjali ta toplo dekco za ta tanki. Da je pomlad, pa se je pokazalo tudi v tem, da vsi v zvezde kujejo ljubezen. Tisto, ki sem jo jaz nagnala skozi vrata za nedoločen čas (mogoče mi je malo žal, da je nisem zares brcnila). Podlegla sem pritiskom, priznam, in v smehu pribila, da se bo do junija pred menoj prikazal nekdo perfect. Se pustim presenetiti. Pozitivno, prosim. Brez incidentov, ki me spravljajo v krohot in obup. In brez idej, zaradi katerih bi začela hiperventilirat. Pustim se presenetiti do zobne ščetke, do tja sem še mirna.

Aja, preden pozabim - Clive Owen je seksi.

Presenečenje

Kratki trenutki, ko se na rahlo ugrizneš v ustnico in skozi glavo šine misel. Občutek po celem telesu, kot da je mimo vratu šla rahla sapa, se zapletla v lase in izginila. Odženeš misel in se vrne in se kregata (Ho)ratio in emotio, čeprav že veš, katera bitka je dobljena. Če bi se zares zgodila.

A če bi se zdaj, po vsej tej svinjariji, odločila za en strog post ... a bi se ga držala? Ali bi me kaj premamilo?

Nasmešek na obraz mi privabi jutranje sporočilo, ki se odziva na slučajne in nenamerne klice Come back home.Od presenečenja sem ostala brez sape in bila hkrati srečna kot otrok, ko dobi kinderjajčko.

Updejt

Pogrešam svoje kuhanje in zadnje čase imam namesto permanentnega make-upa, permanentni PMS. Krivim vreme, priznam, dosadilo mi je. Jaz delam na sonce, ne na litre vode, ki se usuvajo s teh sivih oblakov.

Vmes se kot nalašč v najmanj primernih trenutkih ustavi telefon, ker bi se updejtal, zajebava računalnik, ker bi se tudi on updejtal, zašteka TV, ker mu ni nič jasno, meni pa še manj. Ne ljubi se mi ukvarjati z updejtanjem mašinerije, rabima tipa, ki se bo s tem ukvarjal, da si bom lahko privoščila 10 minut invalidnosti ob lakiranju nohtov. Potem ko bo vse updejtano, pa mi je gladko ravno, kaj se zgodi z updejterjem. Jaz bom verjetno nekje vmes zaspala med dišečimi lasmi in svežimi rjuhami.

Preden zadepresiram situacijo - zgodijo se tudi lepa presenečenja - recimo, ko vsa zalepljena prepozno priletim v pisarno in dobim kompliment (včasih se splača oblečt in namazat v 10 min ali pa pač boljše zgledam vsa zalepljena), ko je "daj Šuši darilo dan" in me prijateljica preseneti s čokoladami (na katere sem sicer alergična, sem jih pa vseeno vesela), prijatelj z darilcem in "dolgo se nismo videli" prijateljica z največjo uslugo na svetu, ki kar sama od sebe vzbudi totalno senitmentalnost. In tako za kak dan gre počivat tudi moj ljubi prijatelj sarkazem.

Sej si bom napolnila baterije, ko bo pomlad, ko se zbudijo medvedi, jezusi, komunisti in vsi ostali, ki še spijo. Če ne bom našla drugega načina, bom pa koga buzerirala, to vedno pomaga.