Najprej me sredi noči zbudi škrtanje v vratih in stopanje po stanovanju. Nekako nisem šla pogledati. Čudno se mi je zdelo samo, da zjutraj ni bilo nikjer nobenih čevljev, razen mojih balerink. Vsa zmedena letim v službo, kjer se spomnim, da imam sestanek (še dobro, da sem majico I love surfer boys pustila doma in menjala za srajčko). Že tam nekje sem ugotovila, da je čisto čuden dan.
Po zamujanju na vse konce in kraje in enem krasnem hitrem kosilu s kolegico seveda pozna priletim iz pisarne, zagrabim kolo in voila en prasec mi je prerezal gumo. Na srečo je zraven mojster, ki zadevo uredi. Med tiščanjem kolesa in govorjenjem po telefonu spet prispem do točke 0 (beri, pisarne) in ugotovim, da je mojster pozabil nazaj naštimat ketno. Još jedan put.
Po krasni pijači in še boljših novicah od bratranca, ki je super sposobno brihtno bitje, prikolesarim domov, brez denarja kupim čikce in se odločim za večerjo, ki je ne bom zmetala vase. Takrat zapiska telefon ... z žalostno novico o smrti. In ko razmišljam, da eni od mojih najdražjih, v tem kritičnem trenutku ne morem nuditi rame v vsej njeni koščenosti, se mi na družabnem omrežju pojavi nečakinja. Njen prvi izlet v družabna omrežja.
V stanovanje je ponoči uletela cimra, zato mirno grem na balkon na cigaret. Kjer slučajno zasledim novičko, da je v Pragi eksplodirala stavba. Nimam pojma, kje je bila meni draga oseba takrat, upam, da ne v tisti stavbi.
Da je jinjang nekaj zajebal pa mi potrdi novica, da je spet nekje nekdo streljal in pobil par ljudi. Zdaj pa se naj ta nori dan konča in naj ulična svetilka neha utripati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar