Usoda ali sreča? In služba?

Morala bi se prijaviti na diplomske izpite, da končam to klinčevo prvo stopnjo po bolonjskem sistemu, pa gredo vse čestitke FF, da se ne morem. Ker so vse skupaj zakomplicirali v božjo tetko, jaz pa sem trenutno sposobna samo ono teto na šalterju ven potegnit in se dret na njo vsaj dve uri. Po eni strani tudi vem, da sem takšna, da mora biti vse urejeno v določenem trenutku, da se lahko zberem. Sploh v trenutnem stanju.

Pozitivna stran vsega skupaj je to, da me je faks sam prisilil, da si vzamem eno leto "fraj", kar bi si pravzaprav morala, da pridem malo k sebi. Pozitivna stran je tudi to, da se v času mamine operacije ne bom učila v Ljubljani, ampak bom lahko sedela v mariborski bolnišnici. Lahko bom šla čestitat nečakinji za rojstni dan, lahko se bom poslovila od moje lubice, ki gre za pol leta na izmenjavo, lahko bom zadihala, lahko si bom vsaj delno malo uredila tisto, kar si moram. Končno bom imela čas za fizioterapevta in mogoče si bom rešila hrbtenico, preden pristanem na invalidskem vozičku. Izpite še vedno lahko grem delati konec septembra. Vsaj kakega ... in si vzamem stvari bolj na easy.

Usoda in sreča je samo izgovor, gre za to, da sem rabila push, da sem dojela, kaj pravzaprav rabim. In da se znebim perfekcionizma in sekiranja, če nekaj ni opravljeno takrat, ko si zamislim.

P.S.: iščem delo, blogerska pomoč več kot dobrodošla ;)

1:1/2

Moji lubici ves čas govorim: "Seveda smo take. Poglej kakšni so naši starši! Tako smo se trudile, da ni bi bile zafrustrirane, kot so naše matere, da smo postale kot naši fotri" Potem pa me zalije en ogromen val, poln majhnih kakcev in otroške scalnice in se zavem - še hujša sem kot fotr! In vse uničim, zgrizem, raztrgam, popljuvam, stopim gor, zmečkam in vržem v koš.

Ne zaupam in nič več ne verjamem. Vsega sicer nisem sama kriva - prav posebej drugače tudi ne more biti. Nenasitna, ker je vse skupaj kot McDonald's hrana. Sebi morda lahko razložim in razumem. Zaradi tega bi tudi komu drugemu odpustila napake. Ne vem pa, kako naj razložim komu drugemu. Še posebej tistemu, za katerega je to morda pomembno. Morda bi razumel ... dvomim, da bi odpustil. Še bolj pa dvomim, da bi pozabil. Ker sem že zdavnaj obupala nad tem, da bi ljudi sodila po sebi. Po drugi strani: morda mi sploh ne bo treba ničesar razlagati, ker morda res nimam razloga, da bi kaj verjela.

Le silence des fourmis [tišina mravelj]

Požiram knjige, ampak samo tiste, ki nimajo neposredne veze s faksom: torej takšne, ki niso na seznamu obvezne literature. Tistih ponavadi tako in tako ne dobim v knjižnici. Je pa res, da sem že očarala knjižničarko na oddelku (hihi) - ko sem si sposojala vaje za slovnico. Da ne bi o tem, da mi profesorice v mailih pošiljajo pozdrave iz evropskih prestolnic in mežike.

Kakorkoli že: komaj sem čakala, da preberem letošnjega nagrajenca za Nobelovo nagrado. In sicer bukvico, ki mi jo je kupil bratec v zahvalo za prenočišče, ki sem mu ga nudila mesec in pol. Šok je to, da je tak vrhunec literature, izvod v francoščini, stal manj kot 5 evrov, medtem ko klinčevi delovni zvezki za OŠ stanejo po 20 evrov - mi je švester pravila včeraj. Literatura ostane, ti da neko zadovoljstvo, ti da misliti. Delovnih zvezkov pa navadno niti ne rešijo do konca, le šolska torba ima vsak dan 7 kg. Nekoga bi bilo treba po stopnicah vrečt! (ja, zaščitniška sem do mojih malih pikecov, ki sploh niso več tako mali)

No torej, brala sem Le Cleziov esej L'Africain. Tukaj je nekaj odlomkov (prevajala sem jih sama in na hitro):

" C'etait un moment de nos vies, juste un moment, sans aucune explication, sans regret, sans avenir, presque sans memoire. "
[To je bil trenutek naših življenj, samo en trenutek, brez kakršnega koli pojasnila, brez obžalovanja, brez prihodnosti, skoraj brez spomina.]

" Il paratgera l'amour et l'aventure avec sa femme, a cheval sur les sentiers de montagne. Puis la solitude et l'angoisse de la guerre, jusqu'a l'usure, jusqu'a l'amertume des derniers instants, ce sentiment d'avoir depasse la mesure d'une vie. "
[Z ženo je delil ljubezen in pustolovščine, na konju po gorskih poteh. Potem osamljenost in grozo vojne, do izčrpanosti, do bridkosti zadnjih trenutkov, ta občutek, da je prekoračil okvire življenja.]

" C'est ainsi que je le vois a la fin de sa vie. Non plus l'aventurier, ni le militaire inflexible. Mais un viel homme depayse, exile de sa vie et de sa passion, un survivant. "
[Tako sem ga videl ob koncu življenja. Nič več kot avanturista, ali neprilagojenega vojaka. Ampak kot ostarelega moža brez države, pregnanega iz lastnega življenja in od strasti, preživelega.]

" A la fin de sa vie, je me souviens qu'il m'a dit une fois que, si c'etait a refaire, il ne serait pas medecin, mais veterinaire, parce que les animaux etaient les seuls a accepter leur souffrance. "
[Ob koncu življenja, se spominjam, mi je enkrat rekel, da bi, če bi lahko še enkrat izbiral, ne bil zdravnik, temveč veterinar, ker so živali edina bitja, ki sprejmejo svoje trpljenje.]

kocka ledu v viskiju

Moji midnight snacks imajo več kalorij, kot moja kosila. Tečno mi je kuhati za enega. Še bolj tečno se je zjutraj zbujati, ko ni elektrike. To pomeni, da moram ven na kavo - potem pa v 9. nadstropje peš. V kopalnici je tako temno, da lulam pri odprtih vratih - tuširanje pa ni ravno varno pri moji spretnosti. In ta elektrika uničuje moje jutranje navade. To pa težko sprejemam. Ker imam ogromno za predelati za faks.

In celodnevne slabosti mi tudi niso všeč. Utrujenost še manj.

Sam sedela bi na balkonu s pivom v eni roki in cigareto v drugi - pa mi alkohol sploh ne paše. In večere prebluzila nekje na dišečem.

Precep

Spet smo tam. Moja postelja je kot oblak, moje misli pa švigajo sem in tja. Od tistega neverjetnega večera, do tistih nekaj skritih trenutkov varnosti in udobja v objemu. Do nezavednega branja misli: "Ali bom vedno takšna? Bom do 35. leta menjavala partnerje, brez obstanka in brez varnosti?" Tudi do tega, če smo sploh sposobni biti zvesti. Ne varamo in se ne vežemo.

Ali bi raje tisto, ko lahko govorim o vsem, lahko jočem še kje drugje, kot zaprta v kopalnici, ali tisto, kar izgine v najbolj primernem trenutku in se ne pojavi, dokler ne dovolim? In če prvo, bi postala ranljiva, če drugo, bi postala še trša. Kak pa bi postal ti, če bi bil? Bi mi vedno odpuščal vse moje male neumnosti? Bi res lahko bil zvest? Bi lahko bila jaz? In če drugo, bi me razvajal, najine noči bi bile nepozabne in ves čas bi bilo razburljivo, polno iskric in tiste intimne nežnosti za zaprtimi vrati. Kaj pa tveganje, da nekaj izgubim za zmeraj. Tisto nekaj, kar zdaj najbolj rabim? Bi potem še vedno razumeli vse moje muhe?

Bi se lahko prepustila, sprostila in dovolila, da me nekdo "skapira"? Bi lahko pustila tisto, kar bi lahko imela? Bi božanje po laseh v soju sveč lahko zamenjala za noči v objemu nekoga, ki smrči? Bi nočna potepanja in jutra med starinskim pohištvom zamenjala za vzajemne večerje doma? Bi se še naprej pustila kovati v zvezde, ali bi dovolila, da ve, kaj mislim o sebi? Bi se pustila razvajati, ali bi razvajala vzajemno?

Je karkoli od tega sploh to, kar hočem?

Trogir

Ah, pa smo nazaj. Bilo je čudovito, noro, zabavno, nepozabno, smešno, naključno, sproščujoče.

Škoda le, da moje telo ne jebe pet posto mojega dopusta. Glede na to, da sem pred odhodom poznala samo Johnnyja in pogojno njegovega Cimra, smo se z ostalimi babami odlično ujele. Jah, 2 tipa in 5 joškatih podalpskih deklet - ni jima šlo slabo. Gospod Jure in gospa Danica sta nam popolnoma zaupala zgornji del hiše s tremi terasami (od katerih je ena imela izhod iz moje sobe, torej sem se lahko mirno sončila zgoraj brez), gospod Jure nam je nosil piva, gospa Danica pa nam je spekla miške. Obljubili smo, da se vrnemo naslednje leto. No, vsaj midva z Johnnyjem.

O barvi na moji koži pa po pričakovanjih ni ne duha ne sluha. So me pa zato toliko bolj popikali komarji. Primer:

To je bil tisti dan, ko smo šli malo pogledat, če Split še stoji (in v tej oblekci res zgledam malo debela in malo noseča; je pa udobna za znoret).

Ker se zaradi slabega prenašanja tamponov nisem mogla kopati, sem skrbela za hrano in čistočo, Johnny pa me je vozil naokrog in prenašal moje muhe. Ampak očitno sem bila pridna, saj sem dobila tole (kljub temu, da sem mu uspela zjebat alarm na avtu):

In ukazal je, katera očala si moram kupiti (iz strahu, da polomim max mara očala, sem si kupila še Ray San emo špeglce); izbral je črna z roza "zaušniki".

Seveda sem mu dovolila tovrstno ukazovanje, saj sem ga tiste noči, ko je spal pri meni, vestno brcala. Res pa je tudi, da sem bila včasih na robu tega, da nekoga napizdim, ker je najina spalnica postala dnevna soba, kamor so ljudje vstopali brez trkanja, legli na najino posteljo itd. Kar me sicer samo po sebi ni tako motilo, razen kadar sem uletela izpod tuša ali se preoblačila. Mislim, da so čisto vsi videli tako moje oprsje, kot tudi mojo rit. No ja, nisem se ravno sekirala, bi pa zelo cenila nekaj trenutkov samote. Še posebej takrat, ko sva se z Johnnyjem kaj pogovarjala.

Lahko rečem, da smo vsi uživali. Kadar nismo vzdihovali nad čisto vodo v našem zalivu, lepimi ulicami v Trogirju in Splitu ter količinami piva, ki smo ga popili, smo pisali naše glupe izjave in modrosti. Bilo jih je več, kot smo pričakovali. Predvsem prvih :S

Slamnik in slama med zobmi

Stare zgodbe, novi začetki. Satenasta podloga obleke je predobro drsela po gladki koži. In on je bil seksi. Prišel je s tistim sijajem v očeh in me prijel za roko. Minilo je že dosti časa odkar sva se nazadnje videla in v tem času je odrasel. V moškega, ki zna dati ženski občutek, da je Ženska. Na tiho je tudi priznal, da mu je všeč Ljubljana ... in da bi rad vedel, kako jaz živim zdaj. In da bi z menoj hodil po vseh najinih mestih, ki naju ločujejo in družijo hkrati. In kamorkoli že gre, vedno bi rad, da pridem z njim: London, Trst, Pariz, Amsterdam, Provansa. Da bi mi spet pripravljal zajtrke in me pokrival, ko bi zbrcala rjuho s postelje.



Nimam pojma, kdaj se bova naslednjič videla. Niti ni pomembno. Morda čez 2 meseca, morda čez eno leto. Vem, da me bo poiskal.