Iz morbidnega zraste marsikaj

Nič ne pride ven. Kot en mali črviček se skriva v meni in trmasto tiči v kotu možganov in požira vse, kar je vredno vsaj počenega groša.

Nastaja pa zjutraj med sprehodom čez mesto marsikaj, nekje proti večeru se že tako izmučim, da natipkam samo še "vedno slabša kakovost ljudi", ki sicer niti ni tako narobe, ne gre pa v kontekst. Vsako dan, ko nase vlačim plašč malo zacmiham za soncem in vročino ... no ja, razen tiste dni, ko dejansko imam vročino. Ta je spet prišla naokrog ta teden in me dodobra zalepila v posteljo, da se mi je srce paralo, ko sem v dveh dneh pokosila približno pet travnikov zelišč, da sem se vsaj delno spravila k sebi. Seveda se je to zgodilo ravno v tem tednu, za katerega sem si privoščila tisti bogi dve Liffe karti. Prvi film, ki sem si ga še zmogla ogledati, je bil super čudovito ravno prav grozljiv, drugo karto pa sem podarila. Sicer pa sem si prvega bolj želela ogledati. Vsaj nekaj.

Ampak pravega Šuši tedna ni brez ene tumarije, zato sem se potrudila in kolegicinemu fantu (ki ga še nisem uradno spoznala) v telefon uspela začivkat "kje si bejbi?!" Ok, obstajajo olajševalne okoliščine, sam je bilo vseeno smešno.