Ne morem delati krivice sorbetu, glede na to, da ne konzumiram alkohola niti v skuhani obliki,čeprav sem nekako na to vižo delala tale sladoled. In bi čisto brez problema kak hruškin liker malo polila po zvarku.
Tako se je zgodilo, da sta cimra težila, naj nekako "fkomponiram" 5 razpadajočih domačih hrušk v neko hrano, in sem se odločila za pristop "posladkajmo se vsi". Pogooglala sem hruškove sorbete in mi noben ni povsem odgovarjal, zato sem se zadeve lotila iz vidika miksanja receptov in dietnega prilagajanja. 5 hrušk sem seveda olupila, razkoščičila in narezala ter dala kuhat v sladkano vodo. Natančneje sem se odločila, da v vodo dam eno zvrhano žličko sladkorja za vsako hruško.Če se prav spomnim je bilo nekje 3 dl vode, skratka ravno toliko, da so hruške malo plavale, malo pa kazale trebuščke.
Ko je zavrelo sem počakala, da se hruške na nizkem ognju skuhajo do čist mehkega (vmes sem parkrat šla premešat) in se malo ohladijo. Potem sem se odtrgala od knjige in jih napadla s paličnim mešalnikom. Okus je bil podoben kot pri fruktalovem hruškovem soku, ker pa nisem imela ingverja, sem se odločila, da bo zraven hrušk padlo še malo cimeta. Zadevo sem prelila v posodico in pustila dva dni v hladilniku.
Ob babjem napadu na ta t.i. sorbet sem strokovno ocenila, da bi lahko pred miksanjem odvečno vodo vseeno odlila, ali pa da ne bi tako gladko zmiksala, ampak samo pretlačila z vilicami. Je pa res, da bi v tem primeru potrebovala konkretno večjo količino hrušk. No, če pa ne skritiziram do konca te sladice, lahko rečem, da je bilo sladokusno občinstvo zelo zadovoljno z rezultatom in danes sem si zadala nalogo, da zamrznem jabolčno čežano ... mogoče bom dodala še tisti beljakov sneg iz enega drugega recepta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar