Gnezdenje

Nekatere stvari pridejo počasi, po korakih in te vseeno presenetijo, in a good way. Do te mere, da kričim "Cela sn srečna". Včasih s prsti drsim po obrazu, samo zato, da se prepričam, da je vse to res. Prava količina motenega, prava količina sladkorja, prava količina glasnega smeha in tihih smehljajev. Potihoma nastajajo najlepše zgodbe.

...

Ob napadih smeha in dobre volje (yes, bitchy me is smiling a lot), imam občutek, kot da je v resnici vse v redu. Dejstvo, da ni, pač uspešno ignoriram in gledam naravnost naprej v sonce. V vmesnem času pa se spet za prevlado prepirata glava in srce. Smanji doživljaj. Srce zmaguje, ker poletje je pač takšno, da bi se pri vseh odločitvah, kot ta pravi adrenaline junkie, zagnala na glavo v prepad in od užitka kričala ob prostem padu. Z lažjo v glavi, da me v resnici spodaj čaka velika puhasta postelja z dišečimi belimi rjuhami. Mogoče pa me res. In tisti objem pred spanjem, ki bi me premamil.

Iz stanja modric so se noge preselile v stanje komarjih pikov. Vztrajam pri daljših oblekcah, da ne zmedem še kakšnega nedeljskega pijančka v gostilni za cesto, ki kriči za menoj. To sem si zares vedno želela.

Manjka mi morje, sonce, slamnik in vonj po kremi za sončenje.

Pred sanjami

Utrujeni deževni popoldnevi naredijo skomine. Med dremanjem se zbudijo neki polpretekli ali pretekli trenutki. Rjuhe dišijo samo po mehčalcu, v misli pa se prikrade lesk grško olivne kože in mandljevih oči. Zapletanja las v strnišče brade, ovijanje v roke in bežnih poljubov na ramena. Realnost prihrumi s piskanjem in nesmiselnimi vprašanji, na katera lahko samo kričiš Vprašaj strica googla! in pomendra sanjarije. Včasih je bolj zdravo zapeljati v kak prepad. Čeprav je neverjetno videti na osebi, kako je od počutja in navihanosti odvisna barva oči.

Sprejemanje resnih odločitev je na točki 0 in v resnici se sploh ne sekiram. Poletje je (bilo) tukaj in spet ne bom kazala nog, zahvaljujoč nerodnosti in ruženju po skalah. Bom pa iskala tihe mirne trenutke, ko mi ne bo treba odgovoriti na nobeno vprašanje. Na zasebna itak odogovarjam po navdihu in večinoma z namrgodenim frisom. Morda me zato vsak tlači v svoj kalup in misli, da z veseljem poslušam razne analize. V resnici mi dol visi, samo vljudna sem. Včasih kdo kaj navrže, s čimer dejansko zadane žebljico na glavico, sicer pa je mlatenje prazne slame. Je pa čas dobro izkoriščen za razmišljanje o življenjsko bolj pomembnih stvareh - barvi laka za nohte in večerji.

Ta zgodba bo še napisana

Ali nekaj takšnega mi je zadnjič rekla prijetna gospa s katero sva trknili s kozarci in se nasmejali lepim spominom. Zgodba sicer še ni dozorela, je pa dobila krila moja želja. In partnerja v zločinu dobrovoljnosti. Delaj dobro, pusti živeti in ne sprašuj stvari, na katere odgovora v resnici ne želiš slišati, so moji ljubi stavki. Včasih se še sama spotaknem ob njih, drugič me čez njih vrže prijateljica Karma, potem pa se mi z možem Murphyjem krohotata. Skoraj tako bizarno kot kak francoski film.

Ko smo že pri kolegici Karmi. Čisto sem presenečena, da mi v zadnjem času ni namenila nobene poplave v stanovanju, ko pa sem bila vendar občasno družbeno koristna. Mogoče mi jo bo zdaj. Za češnjo na vrhu sladoleda, na katerega sem alergična. Sploh pa se mi zadnje čase takšne mini željice, v resnici nepomembne, čisto lepo izpolnjujejo. V utrujenosti mi gospa usoda ali pa prijazni ljudje namenijo čisto preveliko sobo z belimi rjuhami, veliko kopalnico in prostorno teraso. Samo tisti dve veliki želji, zaradi katerih se včasih počutim malo prazno ... samo na dan, ko se za v službo oblečem kot za aktivno preživljanje prostega časa ... ampak čisto malo. Čisto malo se zaletijo velika pričakovanja v realnost. Do tistega občutka - ups, sej kul, sam daj mi en viski, da se streznim.

No ups, računalnik se je skuhal, time to go.

Teden blesavih

Ne polagam sicer prevelike vrednosti na horoskope, ga je pa fino prebrati vsake toliko. Za preventivo, če je luna. Ker luna dela čudeže na ljudeh. Vem, ker sem pred luno sitna za znoret. Ta teden pa je bil baje ples planetov. Ne, nisem ga videla, ker sem bila cel teden zabubljena v pisarni s tono dela in sem zvezde videla od utrujenosti. Upam, da je kdo zasledil kak lep pojav na nebu in užival ob njem. Skozi dež in oblake. Saj je bilo tako vreme, a ne?!

Kakorkoli že, ta ples planetov je očitno izdatno vplival tudi na vedenjske vzorce tlačilcev zemlje. Prisežem pri Nevemčemu, da sem slišala blesarij, ki so do konca leta zapolnile normo. No, tudi sama sem pribila kaj brihtnega. Med drugim sem imela malo glasnejši in ostrejši izpad na banki, kjer se je gospa skrila pod mizo, med hruljenjem o fikusih namesto zaposlenih pa se je od srca nasmejala. No, ji ne zamerim, ona pač ni nič kriva v tem primeru in je celo nekaj dala od sebe. Nehote sem sicer še grdo gledala gospo v trgovini, ker je med opisanim izpadom in prižiganjem cigarete minilo čisto preveč časa. Ki sem ga preživela v vrsti do blagajne. Za vse, ki so nehali kaditi - najboljši je pa tisti cigaret, ko se razkuriš do daske, se zdereš, rešiš zadevo in prižgeš. Še vedno jih bom sicer preventivno grdo gledala naslednje pol leta, ampak ok. Ti ljudje na bankah očitno ne funkcionirajo drugače kot da se dereš na njih.

Sem pa sicer potrdila dve tezi. Da me imajo ljudje za ful bolj zajebano kot sem in da se jim zdim smešna, ko se zares razjezim. Ergo, zgledam stroga, ko sem vesela, in zgledam smešna, ko sem jezna. Moja obrazna mimika je očitno prizadeta. No, ker bi očitno marsikdo rad videl moj jezen obraz, naj pride z menoj na Štajersko ... aja, ne, tam samo vzdržujem raven alkohola v krvi do indiference.

P.S.: Vljudno prosim, da vse morebitne zatipke mirno ignorirate. Moji prsti so menjali tipkovnico in ne najdejo pravih črk. Čisto sem razvajena od črkovalnikov. Priznam.

Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

Dites-moi

Na prijetno deževno sobotno jutro, ko zajadram med francoski rap in šansone in dan opazujem iz postelje, preštevam minute do konca dneva in jim skušam dati funkcijo, se zasanjam za kratek trenutek. Potem pa začnem cepetati z nogami in nekje zadaj, v skritem kotičku misli, se spet zbudi vprašanje - kaj sploh še delam tukaj? Zakaj sploh še živim v tej državi? A sem res še zadovoljna? A sem samo delno zadovoljna? A bi rada do konca življenja delala stvari zato, ker jih moram, ker dokler sem v tej situaciji ne morem drugače? A res ne morem drugače? A je to samo izgovor, s katerim se lahko samo zakoljem? Lubi bog, kako sovražim to zagamano Slovenijo z debilno politiko in molzenjem praznih denarnic. Kolikor ima lepih krajev, odstotno toliko ima zabitih ljudi. Če bi zašla v srednji vek, bi glasno navijala za sežig parih ljudi. Ker ne bi bilo sporno.

Včasih še pomislim na tisto eno možnost, ki se je takrat prikradla. Pa ni bil pravi čas, res ni bil pravi čas. Polovičarstva pa se ne grem. Sploh ne s trohico grenkosti v sebi. Zato vdihnem, izdihnem in si pustim, da začutim tisti pravi trenutek. Ker mi paše, da se stvari premikajo same od sebe in da za spremembo ne piham na polna pljuča v jadra in kontroliram vsake minute, vsakega premika, in ne igram več šaha sama s seboj. I suck at it anyways.Sej najdem lepe stvari tudi pred svojim nosom, vsak dan. Ampak še vedno je tista ena stvar, ki me tako vleče.



Vse ob svojem času in s pogledom tja.